Kaj pustiti Božičku na božični večer? Mali prigrizek, od države do države

Kaj pustimo Božičku na božični večer?

V Združenih državah in Kanadi je odgovor skoraj vedno enak: kozarec mleka in piškoti, postavljeni ob jelko ali kamin. NPR je leta 2017 povprašal družine in diplomate z vsega sveta: na ameriški strani lahko kozarec mleka spremlja tudi piškot s čokoladnimi koščki ali celo sendvič z arašidovim maslom in marmelado.

Navada je mlajša, kot bi si mislili. Po pisanju revije Mental Floss se ameriška navada mleka in piškotov uveljavi v tridesetih letih 20. stoletja, med veliko gospodarsko krizo. Starši so v njej videli način, kako otroke naučiti hvaležnosti in darežljivosti, tudi ko je primanjkovalo denarja: tistemu, ki prinaša darila, se zahvališ tako, da deliš, kar imaš.

Preostali svet ima svoje jedilnike, ki jih najdete nižje. Skupno jim je to, da se prigrizek pripravi zadnji, tik pred spanjem, in to je pogosto najljubši trenutek najmlajših. Piškoti iz vasi imajo sicer svojo stran: naši božični recepti.

Zakaj Božičku pustimo mleko in piškote?

Najpogosteje navajajo razlog iz časa velike krize v tridesetih letih. Mental Floss pojasnjuje, da so bile v nogavicah sprva majhna darila dobrodošlice za Božička, njihovo mesto pa sta prevzela mleko in piškoti. Za vse drugo so zgodovinarji previdni, saj je običaj pustil malo pisnih sledi.

Krožita dve teoriji. Prva sega v nordijske mite: otroci naj bi puščali hrano za Sleipnirja, osemnogega konja, ki ga je jahal bog Odin. Druga vodi na Nizozemsko, kjer so otroci okrog 6. decembra puščali prigrizke za svetega Miklavža in njegove sopotnike. Nobena od njiju ni dokazana. Skupna jima je preprosta misel: nahraniti tistega, ki potuje ponoči.

Mental Floss omenja tudi nemško sled. Pred božično jelko so Nemci krasili „rajsko drevo“ z jabolki in piškoti, ki ga revija predstavlja kot prednika naše jelke. Božični piškoti so torej viseli na vejah že dolgo preden so pristali na krožniku ob kaminu.

Kaj pustijo otroci v Združenem kraljestvu, na Irskem in v Avstraliji?

V Združenem kraljestvu Father Christmas dobi mince pie, majhno pito s polnilom iz začinjenega suhega sadja, in požirek šerija. Britanski diplomat Andrew Overton je to leta 2017 potrdil za NPR. Mental Floss opisuje isto tradicijo v Angliji: mince pie za Father Christmasa, zraven pa šeri. Po pisanju iste revije nekatere družine raje ponudijo viski ali brendi.

Na Irskem se kozarec zamenja: pogosto pustijo pinto guinnessa, zraven pa mince pie. NPR dodaja podrobnost, ki je pri zadevni osebi nismo mogli preveriti: gospa Božiček naj bi tam prihranila požirek viskija zase. V Avstraliji, kjer božič pade sredi poletja, je zgodovinarka prehrane Barbara Santich z univerze v Adelaidi za NPR pojasnila, da mleko pogosto zamenjajo pivo, kozarec šerija ali vina, včasih s kosom sadnega kolača.

Bolj proti jugu se jedilniki prilagodijo letnemu času. V Južni Afriki, kjer je božič prav tako poleti, Mental Floss opisuje tri navade, ki živijo druga ob drugi: mleko in piškote po ameriško, mince pie in kozarček po britansko ali jed z braaija, južnoafriškega žara. Misel ostaja enaka: obiskovalcu ponuditi nekaj od tega, kar tisti večer jemo sami.

• Združene države in Kanada: mleko in piškoti.
• Združeno kraljestvo: mince pie in šeri, včasih viski ali brendi.
• Irska: mince pie in pinta guinnessa.
• Avstralija: pivo, šeri ali vino, včasih sadni kolač ali piškoti z limonado.
• Čile: pan de pascua, sadni kolač, in kavna pijača, imenovana cola de mono.
• Nigerija: fufu in egusi, enolončnica iz melonovih semen.

Ali je treba pustiti korenje za severne jelene?

Da, in mnoge družine se tega spomnijo. Mental Floss korenje povezuje z istimi nordijskimi izročili kot mleko in piškote: jeleni si morajo nabrati moči, da vlečejo tako težke sani. Švedska veleposlanica v ZDA Karin Olofsdotter je za NPR povedala, da je njena družina, ko je bila otrok, Božičku puščala sendvič s sirom in maslom ter korenček za jelene.

Jeleni so v zgodbo o Božičku prišli šele leta 1821, s pesmijo „Old Santeclaus with Much Delight“, in od leta 1823 jih je osem. Njihova imena in Rudolfovo najdete v imenih Božičkovih severnih jelenov. Kdo jih hrani preostanek leta, preberite v od kod prihajajo Božičkovi severni jeleni.

Zakaj za svetega Miklavža v čevelj damo korenček?

Ker sveti Miklavž ne potuje z jeleni. V Loreni, poroča vodnik Routard, otroci v noči s 5. na 6. december ob kaminu pustijo kozarček mirabelovega žganja za svetnika ter sladkor in korenček za njegovega osla. Naslednje jutro najdejo sladkarije, pogosto pomarančo in medenjak s svetnikovo podobo. Sveti Miklavž je zavetnik Lorene od leta 1477, po bitki pri Nancyju.

Na Nizozemskem se običaj imenuje „postaviti čevelj“. Otroci postavijo čevelj ob kamin, danes tudi ob radiator ali vrata, s korenčkom ali senom in skledico vode za Sinterklaasovega konja. Zapojejo pesem, naslednji dan pa so v čevlju bonboni ali majhno darilo. Konj se je do leta 2019 imenoval Amerigo; upokojil se je, nasledil pa ga je Ozosnel. V Belgiji nosi ime kot iz vremenske napovedi: „Slecht Weer Vandaag“, „danes slabo vreme“.

V Alzaciji po navedbah uradne francoske turistične strani sveti Miklavž obišče vse pridne otroke in jim podari klementine in medenjake. V Argentini, piše Mental Floss, otroci pustijo čevlje s senom in vodo za obiskovalčeve živali. Povsod ima jahalna žival prednost pred jezdecem: prav ona prehodi najdaljšo pot.

Islandija ima svojo različico, brez korenčka: otroci postavijo čevelj na okensko polico, trinajst decembrskih obiskovalcev pa vanj pusti jabolka, pomaranče ali druge sladkosti. Zgodba o dimniku in coklah pred ognjiščem je opisana v zakaj Božiček pride skozi dimnik.

Kaj pustijo v Skandinaviji?

Na Danskem in Švedskem je jed na božični večer riževa kaša na mleku, danski *risengrød* ali švedski *risgrynsgröt*. Kate Reuterswärd, tiskovna atašejka švedskega veleposlaništva v Washingtonu, je za NPR pojasnila, da skledo kaše pustijo pred vhodnimi vrati za *tomteja*. Na Norveškem po isti reportaži riževo kašo spremlja vrč piva.

Ta skleda ni čisto namenjena Božičku. Nahrani *nisseja* ali *tomteja*, malega duha kmetije, ki bdi nad živino in je v 19. stoletju postal prinašalec daril. Pravilo je staro: kašo ima rad s koščkom masla na vrhu. Pogosto ponavljana pravljica pripoveduje, da je kmet maslo skril na dno sklede; nisse je mislil, da so ga okradli, in se strašno razjezil, nato pa je maslo odkril, ko je pojedel do konca. Njegova zgodba je v ali je Božiček palček, njegova imena pa v Božičkovih imenih po svetu.

Kje namesto prigrizka pustijo pismo?

V več državah ne pride Božiček. V Nemčiji, Švici in Salvadorju, ugotavlja NPR, otroci puščajo predvsem pisma, polna želja. Za Nemčijo Mental Floss pojasnjuje, da pismo napišejo in okrasijo za Christkind, dete Jezusa, ki prinaša darila, in ne pustijo nič za pod zob.

V Latviji si darilo prislužiš drugače: pred jelko moraš povedati pesmico. Po navedbah NPR si obiskovalec nato lahko postreže s *piparkūkas*, ingverjevim piškotom. Za Italijo isti vir omenja klementino in seno za osla. Druge zimske obiskovalce, od Befane do Christkinda, predstavljajo prinašalci daril po vsem svetu.

Povsod je pismo še vedno najzanesljivejši način, da te slišijo. Svoje lahko napišete na naši strani pismo Božičku, nato pa na večer 24. decembra spremljate njegovo pot na Božičkovem zemljevidu, z enim očesom na krožniku s piškoti.