Je Božiček palček? Preiskava neke besede iz leta 1823

Zakaj pravijo, da je Božiček palček?

Vse se začne pri enem samem verzu, a tudi preostanek pesmi gre v isto smer. Še preden se pojavi beseda *elf*, pripovedovalec, ki se sredi noči zbudi, zagleda „a miniature sleigh, and eight tiny reindeer“, pomanjšane sani in osem drobcenih severnih jelenov. Voznik je „a little old driver, so lively and quick“, majhen starček, živahen in uren.

Opis, ki sledi, kaže drobno postavo. Je „dressed all in fur, from his head to his foot“, ves v krznu od glave do pete, pokrit s sajami in pepelom, in je podoben krošnjarju, ki odpira svojo culo. Ima „a little round belly“, majhen okrogel trebušček, „droll little mouth“, smešna majhna usta, narisana kot lok, in med zobmi stiska ustnik pipe. Pesem kar kopiči besede *little*, *tiny* in *miniature*, kot da bi hotela vse spraviti na velikost strehe.

Potem pride odhod. Obiskovalec si položi prst ob nos, pokima in se odpravi nazaj skozi dimnik. Za starca običajne velikosti bi bil tak podvig nesmiseln. Za palčka je skoraj vsakdanji. Leta 2014 je članek univerze Canisius v Buffalu Božička iz pesmi povzel takole: „a little guy“, mali možiček, ki se po dimniških tuljavah vzpenja in spušča z gibčnostjo duha.

Kaj je beseda „elf“ pomenila leta 1823?

Angleška beseda *elf* izhaja iz staroangleškega *ælf*. Sorodnike ima v vseh germanskih jezikih: *álfr* v stari nordijščini, *alp* v stari visoki nemščini, kjer označuje zlobnega duha. Jezikoslovci jo povezujejo s korenom, ki pomeni „bel“, istim kot v latinskem *albus*. Prvotni vilinec je bil morda „beli“, „svetli“. Njegovo sled najdemo v imenih, kot je Alfred, dobesedno „svet vilincev“.

Ti prvi vilinci niso bili majhni. Leta 1590 Edmund Spenser v delu *The Faerie Queene* še piše o bitjih človeške velikosti. Preobrat se zgodi v istem času, v gledališču. V *Snu kresne noči*, okoli leta 1595, Shakespeare na oder postavi drobcene, zračne vilince. S pesnikom Michaelom Draytonom za dve stoletji utrdi predstavo, da je vilinec, tako kot vila, žepno bitje.

Prav ta pomen je imel v mislih avtor iz leta 1823: majhno, živahno, malce nagajivo bitje iz drugega sveta. Enajst let prej, leta 1812, sta brata Grimm objavila pravljico *Škratje in čevljar*, v kateri dva možička, v nemškem izvirniku *Wichtelmänner*, vsako noč na skrivaj dokončata čevlje revnega čevljarja. Ko jima zakonca v zahvalo sešijeta oblačila, odplešeta in se nikoli več ne vrneta. Palček, ki ponoči dela, da bi razveselil, ne da bi se pokazal: podoba je bila kot nalašč za avtorja božične pesmi.

In francoska beseda „lutin“?

Prihaja od precej dlje. Po slovarju Trésor de la langue française *lutin* izhaja iz latinskega *Neptunus*, imena boga morja, ki je ob koncu antike postal poganski demon. Chrétien de Troyes okoli leta 1176 piše *netun*, Wace piše *luitun*. Besedo je verjetno pritegnila beseda *nuit*, noč, ker so ti duhovi prihajali ponoči, nato pa *luitier*, boriti se. Du Bellay leta 1558 piše *lutin*, od leta 1680 pa beseda označuje tudi živahnega, nagajivega otroka. Francoski prevod *jolly old elf* kot „joyeux vieux lutin“ je torej zadel v polno.

Je bil Božiček majhen že pred letom 1823?

Dve leti pred pesmijo, leta 1821, newyorški tiskar William B. Gilley izda žepno knjižico *The Children’s Friend*, ki so jo otrokom „od petega do dvanajstega leta“ podarjali za novo leto. V njej je pesem *Old Santeclaus with Much Delight* brez imena avtorja, opremljena z osmimi barvnimi grafikami. To so prve objavljene podobe Božička in prva uporaba litografije v Združenih državah.

Ta Santeclaus ne pride več 6. decembra, na dan svetega Miklavža, temveč na božični večer. Z enim severnim jelenom se vozi nad strehami in zasneženimi planjavami in že nosi rdeče. Ohrani pa tudi strožjo potezo: neubogljivim otrokom pusti dolgo črno brezovo šibo. Knjižica ne pove, kako velik je. Grafike pa ga kažejo na strehah, v velikosti dimnikov.

Še prej, leta 1809, je Washington Irving v svoji *Zgodovini New Yorka* iz svetega Nikolaja naredil newyorški lik. Univerza Canisius poudarja, da Irvingov Nikolaj še ni veseli stari palček, kakršnega poznamo. Celotno zgodbo o tem, kako je škof postal newyorški lik, preberite v članku resnična zgodba o Božičku.

Kako je Božiček zrasel?

Glavni krivec je Thomas Nast. V Združene države pride pri približno šestih letih, leta 1846, med ameriško državljansko vojno pa riše za *Harper’s Weekly*. 3. januarja 1863 na naslovnici njegov prvi Božiček v taboru vojske Unije deli darila, oblečen v jopič z zvezdami in progaste hlače. Med letoma 1863 in 1886 Nast v reviji objavi 33 božičnih podob.

Z risbo za risbo lik ustali. Po navedbah univerze Canisius Nast Božička iz Moorovega „veselega starega palčka“, malega možička, spremeni v dobrodušnega velikana z belo brado, in ga riše večjega od življenja, ker ga tako pričakujemo. Leta 1866 ga pokaže v delavnici, kjer izdeluje gugalne konjičke in šiva obleke za punčke, s knjigo o otroškem vedenju na dosegu roke.

1. 1821*The Children’s Friend*: prve grafike Santeclausa, na strehah, z enim severnim jelenom.
2. 1823Pesem iz Troyja ga opiše kot „jolly old elf“ s pomanjšanimi sanmi.
3. 1863Prvi Božiček Thomasa Nasta na naslovnici *Harper’s Weekly*.
4. 1866Nast ga pokaže v delavnici, sredi igrač.
5. 1881„Merry Old Santa Claus“, Nastov portret, ki je ostal najslavnejši.

Umetnostni muzej Delaware, ki hrani zbirko Nastovih del, mu pripisuje tudi prve omembe Božička, ki živi na Severnem tečaju in vodi delavnico. Mož, ki vodi tovarno igrač za ves svet, pa se težko stisne v pomanjšane sani. Palček iz leta 1823 je s slik izginil, kot pripoveduje naš članek koliko je star Božiček.

Nisse in tomte: Božičkova severna bratranca

V Skandinaviji je sorodstvo med Božičkom in malimi bitji še bolj neposredno. Danski in norveški *nisse*, švedski *tomte* in finski *tonttu* so hišni duhovi iz ljudskega izročila. Živijo pod podom kmetije, hleva ali skednja, bdijo nad živalmi in pomagajo pri delu, če z njimi lepo ravnaš. Če jih užališ, ti zagodejo.

Njihova velikost je od zgodbe do zgodbe različna. Švedsko izročilo govori o enem vatlu, približno 60 centimetrih, švedsko-ameriški vir o 60 do 90 centimetrih. Opisujejo jih z rdečo kapo in oblačili iz sive volne. Tradicionalni danski nisse je golobrad kot otrok: brada je prišla pozneje. Na božični večer jim pustijo skledo kaše, z maslom, medom ali na Norveškem *rømmegrøt*, kašo s smetano.

V 19. stoletju ti varuhi kmetij postanejo prinašalci daril. Že v štiridesetih letih 19. stoletja danski umetniki upodabljajo nissa, ki prinaša božična darila. Na Švedskem Jenny Nyström leta 1875 za Viktorja Rydberga ilustrira *Dogodivščine malega Vigga na božični večer*, leta 1881 pa pesem *Tomten*. Nacionalni muzej v Stockholmu jo šteje za prvo švedsko umetnico, ki je tradicionalnemu Božičku dala lasten značaj. Rodil se je *jultomte*, božični tomte.

To srečanje pripoveduje že samo ime. Po eni od domnev *nisse* izhaja iz imena Niels, danske oblike imena Nikolaj, kar bi ga naredilo za malega sorodnika svetega Nikolaja. Beseda *tomte* pa izhaja iz *tomt*, zemljišča, na katerem se gradi hiša. Kako Božičku pravijo v posameznih severnih državah, preberite v članku Božičkova imena po svetu.

Od kod so prišli palčki iz delavnice?

Če je Božiček zrasel, kdo je prevzel vlogo palčka? Cela ekipa. Pogosto lahko preberemo, da naj bi Louisa May Alcott, poznejša avtorica romana *Male ženske*, prva pisala o božičnih palčkih, v zbirki z naslovom *Christmas Elves*, napisani okoli leta 1855. Library of America svetuje previdnost: Alcottova je imela triindvajset let, zbirka ni nikoli izšla, rokopis pa je izgubljen ali uničen. Nihče ne ve, kakšni so bili njeni palčki.

Prva široko razširjena podoba je bolje dokumentirana. Leta 1873 božična naslovnica revije *Godey’s Lady’s Book*, ženskega časopisa iz Filadelfije, pokaže Božička med igračami in palčki, s pripisom: „To je zamisel o pripravah, ki jih opravijo, da bi otrokom za božič priskrbeli igrače.“ Leta 1876 Austin Thompson izda *The House of Santa Claus*, pravljično igro za nedeljske šole, ki zamisel povzame.

• 1932: Walt Disney izda kratki film *Santa’s Workshop*, v katerem Božiček in njegovi palčki pripravljajo obhod.
• 1964: *Rudolf, rdečenosi jelenček*, animiran sličico za sličico, palčkom nameni vidno vlogo.
• 1985: *Santa Claus: The Movie* jih prikaže kot ceh rokodelcev, ki igrače izdelujejo ročno.
• 1994: v filmu *The Santa Clause* palčke igrajo otroci in najstniki.

Od takrat je razdelitev vlog ustaljena: Božiček človeške velikosti, okoli njega pa palčki, ki izdelujejo, zavijajo in pazijo na severne jelene. Naši palčki imajo svojo stran, njihovo delo pa podrobno opisuje članek kdo so Božičkovi palčki.

Človek, ki so ga vzgojila čarobna bitja

Več zgodb je vprašanje razrešilo po svoje: Božiček ni palček, a je odraščal med njimi. Prvo je napisal L. Frank Baum, avtor *Čarovnika iz Oza*. V knjigi *The Life and Adventures of Santa Claus*, ki je izšla leta 1902 z ilustracijami Mary Cowles Clark, v gozdu Burzee dojenčka najde Ak, „gozdarski mojster sveta“. Nimfa Necile ga posvoji in ga poimenuje Neclaus, Claus pa je pomanjševalnica tega imena.

Baum poudarja eno: Claus je smrtnik, ki dan za dnem raste med nesmrtniki. Besedilo celo navaja, da „nikoli ni bil zelo velik mož“. Ryli, varuhi cvetlic, mu dajo svoja barvila, da lahko pobarva igrače. Knooki, varuhi živali, nazadnje dovolijo, da njegove sani vlečeta jelena Glossie in Flossie, a samo na božični večer. Ko se postara, Ak nesmrtnikom predlaga, naj mu podarijo Plašč nesmrtnosti. Glasovanje se izide ugodno in plašč je odtlej del njegovega bitja.

Vzorec se leta 1970 vrne na televizijo: v filmu *Santa Claus Is Comin’ to Town* studia Rankin/Bass malega Krisa sprejmejo Kringlovi, družina palčkov, ki izdeluje igrače. Leta 2003 film *Elf* Jona Favreauja položaj obrne. Dojenček iz sirotišnice se zmuzne v Božičkovo vrečo, pride na Severni tečaj in odrašča med palčki, posvoji pa ga Papa Elf, ki ga igra Bob Newhart. Buddy, ki ga igra Will Ferrell, do odrasle dobe misli, da je palček. Snemalci so namesto digitalnih učinkov stavili na prisiljeno perspektivo, da je bil ob palčkih videti ogromen.