Resnična zgodba o Božičku: od škofa v Miri do starca v rdečem

Kdo je bil v resnici sveti Nikolaj?

Nikolaj se po izročilu rodi okoli leta 270 v Patari, vasi v Mali Aziji na današnji južni obali Turčije. Zelo mlad postane škof v Miri. St. Nicholas Center, ki že leta zbira vire o svetniku, poroča, da se leta 325 udeleži koncila v Nikeji in da umre v Miri 6. decembra 343. Natančen datum rojstva se ni ohranil.

Njegov sloves temelji na zgodbah o radodarnosti. Najbolj znana pripoveduje o obubožanem možu, ki svojim trem hčeram ne more dati dote. Trikrat v hišo pade zlato in izročilo pravi, da pristane v nogavicah ali čevljih, postavljenih ob ogenj. Iz te zgodbe izvira navada, da obesimo nogavico ali pustimo čevlje pred kaminom.

Nikolaj postane zavetnik otrok, nato še mornarjev. Spomladi 1087 mornarji iz Barija njegove kosti odnesejo iz Mire v svoje pristanišče na jugu Italije, kjer še vedno počivajo. Kost prsta nato prispe v Loreno, v Saint-Nicolas-de-Port, in svetnik tam postane zavetnik vse pokrajine.

Od tod izvira datum 6. decembra: to je dan njegove smrti, ki je postal njegov god. Stoletja so v Evropi prav tisto jutro otroci v čevljih našli sladkarije. Premik na noč 24. decembra je prišel precej pozneje, in to na drugi strani Atlantika.

Kako je sveti Nikolaj v New Yorku postal Santa Claus?

Ameriško ime se je rodilo v New Yorku, nekdanjem Novem Amsterdamu, ki so ga leta 1664 prepustili Angležem. Etimološka spletna stran Wordorigins pojasnjuje, da je Santa Claus različica nizozemskega Sint Klaas, ki so ga v mestnem narečju izgovarjali „Sante“, Klaas pa je pomanjševalnica imena Nikolaj. Najstarejša znana tiskana omemba je z 20. decembra 1773: New York Gazette and Weekly Mercury poroča, da so praznovali „St. Nicholas, otherwise called St. A Claus“.

V začetku 19. stoletja nekaj uglednih newyorških meščanov naredi svetega Nikolaja za simbol mesta. John Pintard leta 1804 ustanovi New-York Historical Society in ga izbere za zavetnika. Washington Irving, član društva, 6. decembra 1809 izda svojo Zgodovino New Yorka, v kateri Nikolaj postane nizozemski meščan z glineno pipo, zelo daleč od škofa z mitro.

1. 1773Prva tiskana omemba „St. A Claus“ v newyorškem časopisu.
2. 1804John Pintard ustanovi New-York Historical Society in za zavetnika izbere svetega Nikolaja.
3. 1809Washington Irving izda Zgodovino New Yorka, z Nikolajem, ki kadi pipo.
4. 1810Pintard pri graverju Alexandru Andersonu naroči prvo ameriško podobo svetnika, z nogavicami, obešenimi na kamin.
5. 1821Knjižica The Children’s Friend pokaže „Sante Clausa“, ki na božični večer pripelje s severa s sanmi, ki jih vleče severni jelen.

Knjižica iz leta 1821 spremeni nekaj bistvenega: obisk ni več 6. decembra, temveč v noči pred božičem. Prvič tudi sani vleče severni jelen. Lik ima zdaj ime, datum in prevozno sredstvo.

St. Nicholas Center istega leta omenja tudi publikacijo newyorškega založnika Williama B. Gilleyja z naslovom Sancte Claus. Zapis še niha med „Sante“ in „Sancte“, a zamisel je tu: obiskovalec, ki pride iz mraza, ki ga otroci pričakujejo in ki nagradi pridne. Manjka mu samo še natančen portret.

Kdo je Božičku dal sani in osem severnih jelenov?

23. decembra 1823 Troy Sentinel, časopis iz zvezne države New York, ki ga ureja Orville L. Holley, objavi nepodpisano pesem: „Account of a Visit from St. Nicholas“. Clement Clarke Moore, profesor v New Yorku, je kot avtor naveden leta 1837, pesem pa si prilasti tako, da jo leta 1844 uvrsti v svojo pesniško zbirko. Nekateri raziskovalci jo pripisujejo Henryju Livingstonu mlajšemu, a noben dokaz ne kaže, da bi jo Livingston sam kdaj zahteval zase.

Pesem ustali skoraj vse: božično noč, spust skozi dimnik, majhne sani, osem severnih jelenov, poklicanih po imenu. V različici iz leta 1823 sta zadnja dva Dunder in Blixem, iz nizozemskih besed za „grom“ in „blisk“. Pozneje postaneta Donder in Blitzen.

Obiskovalec, ki ga opiše pripovedovalec, je majhen, oblečen v krzno „od glave do pete“, pokrit s pepelom in sajami, s pipo med zobmi in okroglim trebuhom, ki se trese, ko se smeje. Pesem ne pove ničesar o barvi njegovih oblačil. Konča se z besedami, ki jih milijoni otrok še vedno recitirajo: „Happy Christmas to all, and to all a good-night“. Še več jih najdete na naši strani božične pesmi.

Uspeh je takojšen. Že leta 1824, leto po objavi v Troyju, besedilo ponatisnejo štirje almanahi. Nato ga večkrat ilustrirajo, leta 1848 T. C. Boyd, leta 1862 pa F. O. C. Darley. Vsaka nova izdaja doda vizualno podrobnost, ki jo je pesem pustila odprto.

Kako je Thomas Nast narisal sodobnega Božička?

Thomas Nast pride v New York pri približno šestih letih, leta 1846. Leta 1862, sredi ameriške državljanske vojne, začne delati za Harper’s Weekly. 3. januarja 1863 naslovnica revije pokaže njegovega prvega Božička: „Santa Claus in Camp“. Starec s sanmi prispe v tabor severnjakov in vojakom deli darila. Nosi jopič z zvezdami in progaste hlače, v barvah zastave.

Ista številka vsebuje še drugo, bolj intimno grafiko: božični večer, ko žena in otrok čakata doma, nasproti moža in očeta, ki je ostal na bojišču. Konec leta 1865, ko je vojne konec, se vrne z bodiko na kapi in vsem želi „Merry Christmas to all“.

Massachusetts Historical Society našteje 33 božičnih podob, ki jih je Nast med letoma 1863 in 1886 podpisal za Harper’s Weekly. Leta 1866 pokaže Božička v delavnici, kjer pripravlja igrače. Umetnostni muzej Delaware, ki hrani zbirko Nastovih del, ugotavlja, da so njegove grafike prve znane omembe Božička, ki živi na Severnem tečaju. Abraham Lincoln naj bi ga imenoval „naš najboljši nabornik“.

1. januarja 1881 izide „Merry Old Santa Claus“, okrogel, bradat Božiček s pipo v ustih in z rokami, polnimi igrač. Iz te podobe bodo izhajali vsi poznejši ilustratorji. Ena podrobnost je pomembna: Harper’s Weekly je bil tiskan črno-belo. Nast je ustalil postavo, ne pa barve obleke, vprašanja, ki ga obravnavamo v članku Zakaj je Božiček oblečen v rdeče?.

In v Franciji, od kod je prišel Père Noël?

V Franciji sveti Nikolaj ni nikoli izginil. Prihaja predvsem na vzhodu in severu, v Alzaciji, Loreni in pokrajini Nord-Pas-de-Calais, okoli 6. decembra. Majhen osliček nosi košare s sladkarijami. Za njim hodi Père Fouettard, nekdanji mesar iz legende o treh otrocih, ki jih je svetnik obudil od mrtvih. V Saint-Nicolas-de-Portu vsako leto na tisoče romarjev spremlja procesijo, v Nancyju pa legendo projicirajo na pročelje mestne hiše.

Père Noël, kakršnega poznamo, ki je prišel iz revij in izložb, se uveljavi predvsem po drugi svetovni vojni. Njegov prihod ni naletel na soglasje. 23. decembra 1951 pred katedralo Saint-Bénigne v Dijonu pred 250 otroki zažgejo približno tri metre visoko podobo Božička. Del duhovščine mu očita, da božič „pogani“. Že naslednji dan kanonik Kir, župan mesta, poskrbi, da se Božiček pojavi na strehah mestne hiše.

Antropolog Claude Lévi-Strauss iz te zadeve napiše esej „Le Père Noël supplicié“ („Mučeni Božiček“), ki izide leta 1952 v reviji Les Temps modernes. Hitro širjenje lika v njem poveže z ameriškim vplivom po vojni.

Deset let pozneje, leta 1962, minister za pošto Jacques Marette ustanovi službo, ki odgovarja na otroška pisma. Prvi uradni odgovor napiše njegova sestra, psihoanalitičarka Françoise Dolto. Pisma danes obdelujejo v Libournu v departmaju Gironde, in še vedno lahko pišete Božičku.

Je Božiček resnična zgodba?

Mož, s katerim se zgodba začne, je res živel. Nikolaj iz Mire je živel v 4. stoletju, leta 325 je sodeloval na koncilu v Nikeji, njegove relikvije pa so od leta 1087 v Bariju. Vse drugo se je dodajalo skozi stoletja: ime v New Yorku leta 1773, božična noč in severni jelen leta 1821, osem jelenov in dimnik leta 1823, Severni tečaj in delavnica z Nastom v šestdesetih letih 19. stoletja.

Kdo je ustvaril Božička?

Nihče posebej. Pintard je izbral svetnika, Irving ga je naredil domačega, avtor pesmi iz leta 1823 mu je dal jelene, Nast mu je narisal obraz. Oglaševalci 20. stoletja, vključno s Coca-Colo, so nato prevzeli že ustaljeno podobo. To zadnjo točko podrobno obravnavamo v članku Si je Božička izmislila Coca-Cola?.

Ali Božiček izhaja iz Jezusa?

Ne. Božič praznuje Jezusovo rojstvo, Božiček pa izhaja iz drugega lika: svetega Nikolaja, škofa. Njegov obisk se je preprosto premaknil s 6. na 24. december, kot kaže knjižica iz leta 1821. Če želite zvečer spremljati njegovo pot, obiščite Santa Tracker, njegovo različico zgodbe pa najdete v Božičkovi zgodbi.