Kdo je bil sveti Nikolaj? Škof iz Mire, njegove legende in njegova pot do Lorene

Kaj o svetem Nikolaju res vemo?

Malo, in to je prvo presenečenje v mapi. Po izročilu se Nikolaj rodi okoli leta 270 v Patari, pristanišču v Likiji, na južni obali današnje Turčije. St. Nicholas Center navaja, da njegova starša, premožna kristjana, umreta v epidemiji, ko je še mlad, in da svojo dediščino nameni revnim in bolnim. Škof Mire, bližnjega mesta, postane, ko je še mlad mož.

Isto izročilo pravi, da so ga pod cesarjem Dioklecijanom preganjali, ga izgnali in nato zaprli zaradi vere. Ko so ga izpustili, naj bi leta 325 sodeloval na koncilu v Nikeji. Umre v Miri 6. decembra, po najpogosteje navajani letnici leta 343, in je pokopan v svoji cerkvi.

Zgodovinarji so previdni skoraj pri vsaki vrstici. Nikolaj se na seznamu nikejskih škofov pojavi šele v začetku 6. stoletja, pri Teodorju Bralcu, okoli leta 510 ali 515, Atanazij in Evzebij, ki sta o koncilu pisala, pa ga ne omenjata. Nekateri zgodovinarji dvomijo, da se ga je udeležil, medtem ko St. Nicholas Center Teodorjev seznam šteje za najpomembnejši verodostojni vir o udeležencih. Zgodba, da naj bi sredi zasedanja klofnil krivoverca Arija, je izpričana šele v 14. stoletju, več kot tisoč let pozneje.

Tudi besedila pridejo pozno. Okoli leta 583 Evstratij Carigrajski navaja Življenje svetega Nikolaja, ki je danes izgubljeno. Najstarejše ohranjeno popolno Življenje je delo Mihaela Arhimandrita, napisano v začetku 9. stoletja, med letoma 814 in 842, skoraj petsto let po škofovi smrti. Za zgodovinarja Jeremyja Seala ostaja najboljši dokaz, da je Nikolaj obstajal, njegov grob, ki so ga lahko obiskovali v Miri.

Kakšna je legenda o treh hčerah in zlatu, vrženem skozi okno?

To je najstarejša legenda in edina, ki jo v 9. stoletju že pozna Mihael Arhimandrit. Obubožani mož iz Mire nima s čim dati dote svojim trem hčeram. Brez dote ni poroke, nad njimi pa visi grožnja, da jih bodo prodali. Neke noči skozi odprto okno prileti mošnjiček zlata. Nato še drugi, neke druge noči. Tretjič oče prestreže in prepozna škofa, ki ga prosi, naj to ostane skrivnost.

St. Nicholas Center navaja, da zlato po nekaterih različicah pristane v nogavicah ali čevljih, ki se sušijo ob ognju. Nekatere pripovedujejo o treh zlatih kroglah namesto treh mošnjičkov. Te tri krogle so postale eden od svetnikovih znakov na slikah in vitražih, včasih naslikane kot pomaranče, kar deloma pojasnjuje pomaranče v otroških čevljih. Zaradi njih je Nikolaj tudi zavetnik zastavljalničarjev in deklet za možitev.

Zgodovinarji o tej zgodbi razpravljajo. Adam C. English zagovarja, da ima resnično jedro. Jona Lendering opaža, da je zelo podobna zgodbam, ki jih Filostrat pripoveduje o Apoloniju iz Tiane, modrecu iz 1. stoletja, in meni, da je morda prešla z enega lika na drugega. Gotovo je, da je preživela stoletja: nogavica, obešena ob kaminu, izvira naravnost iz nje, kot pripovedujemo v članku zgodovina božičnih nogavic.

Od kod zgodba o treh otrocih v kadi za soljenje?

V Franciji to zgodbo pozna vsakdo, pa vendar je ena najpoznejših. V prvih svetnikovih Življenjih je ni, pojavi se ob koncu srednjega veka. Sprva žrtve niso otroci, temveč trije mladi študentje na potovanju, ki jih umori krčmar. St. Nicholas Center pojasnjuje, da se je v Franciji uveljavila različica s tremi otroki.

Pesem „Ils étaient trois petits enfants“ (Bili so trije majhni otroci), ki jo šolarji pojejo še danes, sega v 16. stoletje. Trije otroci, ki so šli na polje paberkovat, nekega večera prosijo mesarja za prenočišče. Ta jih ubije, razreže in položi v kad za soljenje, posodo s soljo, v kateri hranijo meso. Sedem let pozneje gre mimo sveti Nikolaj in prosi za prenočišče. Mesar mu ponudi jesti, škof pa zahteva nasoljeno meso, ki čaka že sedem let. Mesar zbeži, svetnik ga pokliče k kesanju, iztegne tri prste nad kadjo in trije otroci vstanejo.

Prav ta legenda je Nikolaja naredila za zaščitnika otrok. Na vzhodu Francije nikoli ne potuje sam: Père Fouettard, mož v črnem, grozi neposlušnim otrokom, medtem ko svetnik deli sladkarije. Na sprevodu v Nancyju ima mesar iz pesmi celo svoj voz, tik pred Fouettardovim. Na Nizozemskem in v Belgiji svetnik potuje z drugimi spremljevalci, ki jih predstavljamo v članku prinašalci daril po vsem svetu.

Drugi čudeži v mapi

• Trije nedolžni: že pri Mihaelu Arhimandritu Nikolaj zaustavi rabljevo roko in reši tri po krivem obsojene može. Tako postane zavetnik žrtev sodnih zmot.
• Nevihta: ob vrnitvi s potovanja v Sveto deželo umiri morje, ki ogroža njegovo ladjo. Mornarji vsega Sredozemlja ga vzamejo za zavetnika.
• Bazilij: dečka, ki so ga ugrabili pirati s Krete, vrne domov v Miro, v roki pa še drži zlati kelih kralja, ki mu je stregel.

Zakaj svetega Nikolaja praznujemo 6. decembra?

Ker je to dan njegove smrti. Cerkev svetnike praznuje na dan njihove smrti, ki velja za njihovo rojstvo za nebesa, in ne na dan rojstva, ki ga pri Nikolaju sicer ne poznamo. Cerkve, ki sledijo julijanskemu koledarju, kot je ruska pravoslavna Cerkev, ga praznujejo 19. decembra po našem koledarju. Bari dodaja še drugi praznik, od 7. do 9. maja, v spomin na prihod njegovih relikvij.

Po inventarnem listu nesnovne kulturne dediščine, posvečenem praznovanjem v Nancyju, god svetega Nikolaja 6. decembra praznujejo v Belgiji, na Nizozemskem, v Nemčiji, Luksemburgu, Švici in Italiji ter v pravoslavnih državah. V Franciji ostaja močan v Loreni, Alzaciji, Franche-Comtéju in na severu. Na Nizozemskem in v Belgiji svetnik pogosto pripluje z ladjo in na belem konju jezdi po mestih ter išče čevlje, ki so jih pustili ob oknih, vratih ali kaminih.

V Loreni pridni otroci zjutraj 6. decembra ali ob najbližjem koncu tedna najdejo sladkarije, tisti, ki so večer prej pustili kocko sladkorja ali korenček za svetnikovega osla, pa vedo, zakaj je krožnik prazen. Ta obisk se je na noč na 24. december premaknil veliko pozneje, v New Yorku na začetku 19. stoletja: o tem govori resnična zgodba o Božičku.

Kako so relikvije svetega Nikolaja prispele v Bari?

Spomladi 1087 se mornarji iz Barija izkrcajo v Miri, ki je bila takrat pod muslimansko oblastjo, in grškim čuvajem pred nosom odnesejo večji del okostja. Tako dobijo tekmo z Benetkami, ki so si želele isti zaklad. 9. maja 1087 kosti prispejo v Bari v Apuliji. Dve leti pozneje, leta 1089, papež Urban II. posveti kripto nove bazilike in relikvije položi pod oltar, kjer so še danes. Stavba je dokončana in posvečena leta 1197.

Benetke se ne vdajo. Po neki anonimni kroniki se beneška flota leta 1100 ustavi v Miri in pobere drobce, ki so jih pustili Barijčani. Cerkev San Nicolò na Lidu pravi, da jih hrani okoli petsto. 28. decembra 2009 je Turčija od Italije zahtevala vrnitev kosti.

1. 10879. maja relikvije, odnesene iz Mire, prispejo v Bari.
2. 1089Papež Urban II. posveti kripto bazilike svetega Nikolaja v Bariju.
3. 1100Benečani drobce, ki so ostali v Miri, odnesejo na Lido.
4. Petdeseta leta 20. stoletjaAnatom Luigi Martino pregleda kosti: moški, ki je umrl star več kot 70 let, srednje postave, z močnim artritisom.
5. 2017Rebro od 21. maja do 28. julija potuje iz Barija v Moskvo in Sankt Peterburg.

Te kosti so preučevali. Leta 2004 sta Caroline Wilkinson in Francesco Introna na Univerzi v Manchestru po meritvah lobanje rekonstruirala obraz: moški, visok približno 1,68 m, z zlomljenim in nato zaraslim nosom. Decembra 2017 sta Tom Higham in Georges Kazan v Oxfordu z radiokarbonsko metodo datirala drobec medenice, ki ga hranijo v Illinoisu in je prišel iz Lyona. Rezultat: 4. stoletje. Raziskovalca sta poudarila, da lahko znanost dokaže, da je relikvija ponarejena, nikoli pa, da je prava.

Istega leta je svetnikovo rebro iz Barija odpotovalo v Rusijo, kjer je Nikolaj eden najbolj češčenih svetnikov. Po poročanju Radia Vatikan se je okoli dva milijona romarjev, včasih po več ur, postavilo v vrsto v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika in nato v samostanu Aleksandra Nevskega v Sankt Peterburgu, preden se je relikvija 28. julija 2017 vrnila v Italijo.

Zakaj je sveti Nikolaj zavetnik Lorene?

Vse se začne s prstom. Po izročilu je leta 1098 lorenski vitez Aubert de Varangéville iz Barija prinesel svetnikov prstni členek v Port, trgovsko mesto ob reki Meurthe, ki se bo pozneje imenovalo Saint-Nicolas-de-Port. Latinski napis na današnjem relikviariju to pove jasno: „Hic anno salutis 1098 Albertus de Varangisi Villa attulit sacram particulam“. To srebrno roko z blagoslavljajočo dlanjo, visoko 75 centimetrov, je okoli leta 1892 v Lyonu izdelala delavnica Berger et Nesme, da bi nadomestila relikviarije, ki so jih nekoč podarili vojvode in so danes izgubljeni.

Procesija z baklami se rodi iz drugega čudeža. Gospod de Réchicourt, lorenski križar, ujet na Vzhodu, naj bi bil 6. decembra 1240 osvobojen in najden pred cerkvijo, še z verigami na zapestjih. Od takrat je procesija vsako leto, na soboto, ki je najbližje 6. decembru. Po bogoslužju baziliko potopijo v temo, sveče se prižigajo ena za drugo, množica pa poje „Saint Nicolas des Lorrains“, pesem z več kot štiridesetimi kiticami.

5. januarja 1477 vojvoda René II. pod obzidjem Nancyja premaga Karla Drznega. Burgundec pade, Lorena ostane neodvisna, René II. pa Nikolaja razglasi za zavetnika svoje vojvodine. Da bi se svetniku zahvalil za zmago, majhno cerkev v Portu nadomesti z ogromno baziliko v slogu flamboyantne gotike, zgrajeno med letoma 1481 in 1560, z dvema 85 metrov visokima stolpoma.

Pet stoletij pozneje je stavba potrebovala nego. Obnavljali so jo približno petnajst let, v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, po zaslugi volila Camille Crouée Friedman, domačinke, ki je odšla živet v New York in umrla leta 1980. Svetega Nikolaja, ki je iz Male Azije prišel prek Italije, je torej v Loreni rešila Američanka.

Kako god svetega Nikolaja praznujejo v Loreni danes?

V Nancyju je praznik tako pomemben, da je vpisan v inventar nesnovne kulturne dediščine francoskega ministrstva za kulturo. Veliki sprevod obstaja od konca 19. stoletja, prvi voz svetega Nikolaja pa so leta 1924 zgradili s pomočjo mestnih trgovcev. Leta 2017 si je samo sprevod ogledalo skoraj 100.000 ljudi, v mestnem območju pa je bilo decembra od 15 do 18 sprevodov.

Sprevod na 1,3 kilometra dolgi poti sledi natančnemu redu. Najprej pridejo vozovi občin, nato trije liki iz legende: Père Fouettard na svojem mehanskem oslu, mesar, ki iz svoje mesnice iz papirne kaše nagovarja množico, in trije otroci v kadi za soljenje. Sprevod sklene sveti Nikolaj na razsvetljenem vozu, obkrožen s pridnimi malčki. Ob prihodu na trg Stanislas mu župan z balkona mestne hiše izroči ključe mesta. Leta 2017 so ob poti razdelili več kot dve toni bonbonov.

Druga navada se poje. Svete Nikolaje iz medenjaka in čokolade v Nancyju izdelujejo od leta 1840, najprej v hiši Lefèvre-Lemoine. Od leta 1902 jim slaščičar Joseph Eidel kot prvi nariše obraz, z očmi in nasmehom, poleg brade, škofovske palice in mitre. Za domačo peko boste kaj našli v naših božičnih receptih.

• Na soboto, najbližjo 6. decembru: procesija z baklami v Saint-Nicolas-de-Portu.
• Ob istem koncu tedna: veliki sprevod v Nancyju, manjši pa v Metzu, Épinalu, Verdunu ali Saint-Dié-des-Vosgesu.
• Večer prej: kocka sladkorja ali korenček za osla, včasih risbica ali pismo za svetnika.
• Zjutraj: sladkarije in medenjaki za pridne otroke, za druge pa obisk, ki se ga bojijo, obisk Pèra Fouettarda.

Praznik je potoval celo v nasprotno smer. V Luksemburgu, v Wiltzu, ameriški vojaki po osvoboditvi države septembra 1944 spoznajo to navado. 6. decembra 1944 desetnik Richard Brookins, preoblečen v svetega Nikolaja, po ulicah deli bonbone in čokolado iz njihovih obrokov. Za en večer je ameriški Santa Claus spet postal sveti Nikolaj.