Zvečer 5. decembra otrok v neki amsterdamski hiši postavi čevelj k peči, v njem pa korenček. Nekaj tednov pozneje druga družina v Bostonu na kaminsko polico obesi štiri rdeče volnene nogavice. Oba obreda imata istega prednika: zgodbo o zlatu, ki ga je ponoči vrgel škof iz Male Azije in o katerem pripovedujejo že od srednjega veka.
Vmes so lesene cokle v Loreni, newyorški pisatelj, ki navado napol izmisli, pesem iz leta 1823, ki jo naredi slavno, in pomaranča, potisnjena čisto na dno. Naši arhivarji so te koščke zložili po vrsti.
Zakaj za božič obešamo nogavice?
Ni dokumenta, ki bi govoril: „Tega dne je nekdo obesil prvo nogavico.“ Imamo pa legendo, legendo o svetem Miklavžu, škofu v Miri v 4. stoletju. Obubožani oče svojim trem hčeram ne more dati dote in jih namerava prepustiti strašni usodi. Miklavž mu želi pomagati, ne da bi ga ponižal, zato ponoči pride mimo in skozi odprto okno vrže vrečo zlata.
Različice se razhajajo v podrobnosti, ki je za nas zelo pomembna. V eni se zlato preprosto zakotali po tleh. V drugi, ki jo navaja zoolog Desmond Morris v knjigi Christmas Watching (1992), pade v nogavico, ki se je sušila ob ognju. Prav ta različica se je prijela: skrivno darilo, položeno ponoči v oblačilo ob ognjišču.
Nekateri pripovedovalci vreče zamenjajo s tremi zlatimi kroglami. Te tri krogle so postale eden od znakov svetega Miklavža in tudi izvesek zastavljalnic, katerih zavetnik je. St. Nicholas Center, ki dokumentira običaje, povezane s svetnikom, ugotavlja, da jih pogosto upodabljajo s pomarančami ali celo jabolki. K temu se vrnemo na dnu nogavice.
Za celotno zgodbo o škofu, njegovem koncilu v Niceji leta 325 in relikvijah, odnesenih v Bari leta 1087, preberite Kdo je bil sveti Miklavž?. Tu sledimo le predmetu: čevlju, nato nogavici.
Pred nogavico čevelj: lorenske cokle in nizozemski čevlji
Stoletja v Evropi niso ničesar obešali: postavljali so čevlje. To se je dogajalo na predvečer 6. decembra, Miklavževega dne, in ne za božič. Fundacija Napoléon v članku o medenjakih in čokoladi za Miklavža opisuje prizor, kakršen je bil v 19. stoletju: zvečer so otroci postavili cokle ob vznožje kamina, svetnik pa je prišel mimo z oslom, obloženim s sladkarijami.
Vsebina je bila odvisna od hiše. Isti članek omenja igrače v čevljih premožnih družin ter orehe, lešnike ali medene pogače v galošah drugih. Navaja tudi belgijskega nabornika v pariški vojašnici, ki je v Miklavževi noči leta 1809 prejel košaro dobrot, ki mu jo je poslala družina. V Loreni, katere zavetnik je sveti Miklavž, praznik 6. decembra ni nikoli izginil.
Na Nizozemskem je načelo enako, le da namesto osla nastopa konj. Po navedbah St. Nicholas Centra otroci postavijo čevelj k oknu, vratom ali radiatorju, zraven pa risbo, seznam želja in korenček ali seno za Sinterklaasovega konja. Včasih tudi krožniček vode. Zjutraj najdejo čokoladne kovance, čokoladno črko s svojo začetnico, pepernoten in majhna darila.
Do štiridesetih let 20. stoletja so nizozemski otroci darila našli v čevljih zjutraj 6. decembra. Danes je glavno praznovanje zvečer 5. decembra, ob družinski mizi. Čevelj pa več večerov zapored stoji pred vrati, novembra in v začetku decembra.
Francija je čevelj ohranila celo v svojih pesmih. V pesmi „Petit Papa Noël“, ki jo je napisal Raymond Vincy na glasbo Henrija Martineta, leta 1946 pa jo je zapel Tino Rossi, otrok prosi Božička, naj ne pozabi njegovega čeveljčka. Plošča drži rekord najbolje prodajanega singla v Franciji.

Kako je nogavica prispela v New York?
Prehod od čevlja k obešeni nogavici je razviden iz newyorških besedil z začetka 19. stoletja. Leta 1809 Washington Irving objavi svojo Zgodovino New Yorka, satirično kroniko nizozemske kolonije. V prvi izdaji zapiše, da pod guvernerjem Petrom Stuyvesantom Miklavževo nikoli ni minilo brez daril in brez tega, da bi „obesili nogavico v kamin“. V poznejših popravljenih izdajah navada postane „pobožen obred“ prvih naseljencev, nogavica pa je zjutraj vedno „čudežno napolnjena“.
Tudi Miklavžev dan ni smel miniti brez obdarovanja, brez obešanja nogavice v kamin in brez spoštovanja vseh drugih njegovih obredov.
Irving piše kot humorist in nič ne dokazuje, da so naseljenci v 17. stoletju res tako ravnali. Toda besedilo je podobo utrdilo. Leto pozneje, 6. decembra 1810, John Pintard pri graverju Alexandru Andersonu naroči grafiko za prvo Miklavževo večerjo društva New-York Historical Society. St. Nicholas Center jo opisuje kot prvo ameriško podobo svetnika: na njej so otroške sladkarije v nogavicah, obešenih na kamin.
- 1809Washington Irving omeni nogavico, obešeno v kamin za Miklavževo.
- 1810Grafika Alexandra Andersona prikazuje nogavice, polne sladkarij, obešene na ognjišče.
- 1821V knjižici The Children’s Friend Santeclaus „vsak božični večer“ obišče otroške postelje in nogavice.
- 1823Pesem „A Visit from St. Nicholas“ se začne z nogavicami, „skrbno“ obešenimi na kamin.
Knjižica iz leta 1821, ki jo je v New Yorku izdal William B. Gilley, je pomembna iz dveh razlogov. Prvič, obisk ni več 6. decembra, temveč na božični večer. Drugič, obiskovalec je v hišah videl „postelje in nogavice“, kar kaže, da bralec predmet že pričakuje. Za neubogljive otroke ista knjižica predvideva dolgo črno brezovo šibo, položeno namesto igrač.
Dve leti pozneje, 23. decembra 1823, časnik Troy Sentinel brez podpisa objavi pesem, ki jo bodo leta 1837 pripisali Clementu Clarku Mooru in ki si jo je ta leta 1844 prilastil v svoji zbirki Poems. Njen tretji verz nogavico dokončno utrdi: „The stockings were hung by the chimney with care“. Nekoliko naprej se obiskovalec brez besed loti dela in napolni vse nogavice, preden se po dimniku vrne navzgor. O tej zadnji kretnji preberite Zakaj Božiček pride skozi dimnik?.

Od kdaj obešajo nogavico v Angliji in drugod?
V Veliki Britaniji se tradicionalni lik imenuje Father Christmas. Dolgo je bolj poosebljal praznovanje in pojedine, kot pa da bi prinašal darila. Kongresna knjižnica v članku na svojem blogu Folklife Today, ki ga je leta 2018 napisal Stephen Winick, prihod ameriške mitologije s sanmi in letečimi severnimi jeleni umešča v šestdeseta leta 19. stoletja.
Lika se v sedemdesetih letih 19. stoletja zlijeta. Isti članek navaja Oxford Dictionary of English Folklore: leta 1883 francoski obiskovalec v Angliji kot nekaj, kar vsi vedo, zapiše, da Father Christmas pride skozi dimnike in v nogavice položi igrače in bonbone.
Italija ima svojo nogavico, ki z božičem nima nič. Befana, starka na metli, pride v noči s 5. na 6. januar, na predvečer svetih treh kraljev, in s sladkarijami napolni nogavice pridnih otrok. Drugi dobijo premog. Predstavljamo jo skupaj z drugimi prinašalci daril v članku Kdo prinaša božična darila po svetu?.
Kaj damo v božično nogavico?
Angleško govoreči imajo za to besedo: stocking stuffers, v Združenem kraljestvu stocking fillers. Označuje majhna darila, ki gredo v nogavico, v nasprotju s paketi pod smrečico. V nekaterih družinah nogavico odprejo prvo, ob prebujanju, preden vstanejo odrasli. V drugih je to glavni del otroškega božiča.
Zakaj pomaranča na dnu nogavice?
Pomaranča neposredno spominja na legendo. St. Nicholas Center pojasnjuje, da zlato, ki ga je podaril Miklavž, pogosto upodabljajo z zlatimi kroglami, te pa simbolizirajo pomaranče ali jabolka. Pomaranča, potisnjena čisto na dno nogavice, torej spominja na svetnikovo darilo.
Kaj pa premog?
Grožnja s premogom spada v isto družino kot brezova šiba iz knjižice iz leta 1821. Po zahodni tradiciji otrok, ki se je med letom slabo vedel, dobi le kos premoga. Na Nizozemskem so nekoč govorili o krompirju ali vrečici soli. Italijanska Befana pa premog pusti otrokom, ki niso bili pridni.
- Pomaranča ali mandarina, v spomin na zlato svetega Miklavža.
- Orehi in lešniki, kot v galošah iz 19. stoletja.
- Čokoladni kovanci, ki izvirajo iz nizozemskih čevljev.
- Čokoladna črka z otrokovo začetnico.
- Majhna igrača, svinčnik, žepna knjiga.
- Listek, ki ga je napisal Božiček sam.
Zadnja točka je posebnost naše hiše. Otroci, ki so pisali Božičku, vedo, da se odgovor lahko skriva na dnu nogavice prav tako kot v poštnem nabiralniku.
Kam obesiti nogavico, če nimamo kamina?
Sprva so otroci preprosto vzeli eno od svojih vsakdanjih nogavic. Nato so prišle nogavice, narejene posebej za praznik, večje in okrašene. Danes jih veliko družin sešije samih in nanje izveze ime vsakega člana, da se Božiček ne zmoti pri prejemniku.
Kamin ni več obvezen. Nogavice visijo na ogrodju postelje, na kljuki vrat, na nizki veji smrečice ali na stopniščni ograji. Tradicija pravi le, da morajo biti prazne, na vidnem mestu in pripravljene, preden otroci zaspijo. Knjižica iz leta 1821 je že omenjala postelje prav tako kot nogavice.
Tisti v Franciji, ki imajo raje čevelj, imajo na svoji strani vso zgodovino: čevelj je za nekaj stoletij starejši od nogavice. Nič ne preprečuje, da bi naredili oboje, čevelj za Miklavža 6. decembra in nogavico za 24. december. Da bo čakanje med obema datumoma krajše, naš adventni koledar vsak dan odpre eno okence.
Viri
- St. Nicholas Center, Origin of Santa Claus
- St. Nicholas Center, St. Nicholas and American Christmas Customs
- St. Nicholas Center, Sinterklaas na Nizozemskem
- Fondation Napoléon, Napoleon.org, Pain d’épice et chocolat pour la Saint-Nicolas
- Project Gutenberg, Washington Irving, Knickerbocker’s History of New York
- Wikipedia, Old Santeclaus with Much Delight (1821)
- Project Gutenberg, ’Twas the Night before Christmas: A Visit from St. Nicholas
- Library of Congress, Folklife Today, Stephen Winick, „Christmas Cousins: Father Christmas and Santa Claus“, 2018
- Wikipedia, Christmas stocking
- Wikipedija, Petit Papa Noël (pesem)
- Internet Archive, Washington Irving, A History of New York, prva izdaja, zv. II, Inskeep & Bradford, 1809



