Befana, Christkind, trije kralji: kdo prinaša božična darila po svetu?

Kdo prinaša darila in na kateri dan?

Sezona daril traja več kot mesec dni in vsaka država ima svoj delček. Datum je skoraj vedno odvisen od osebe: svetnik pride na svoj god, Jezušček na božični predvečer, trije kralji na praznik Gospodovega razglašenja. Tu je koledar, od prvega do zadnjega obiskovalca.

1. 5. dec.Sinterklaas na Nizozemskem (pakjesavond); Krampus se na predvečer svetega Miklavža pojavi v Avstriji in na Bavarskem.
2. 6. dec.Sveti Miklavž v Loreni, na vzhodu Francije in v Belgiji, za njim pa Père Fouettard.
3. 8. dec.V Kataloniji začnejo hraniti Tió de Nadal.
4. 12. dec.Na Islandiji v mesto pride prvi od trinajstih Jólasveinarjev, Stekkjastaur.
5. 24. dec.Christkind v južni Nemčiji in Avstriji, Olentzero v Baskiji, Tió v Kataloniji.
6. 25. dec.Père Noël, Santa Claus, Father Christmas v angleško govorečem svetu in v Franciji.
7. 1. jan.Dedek Mraz v Rusiji za novo leto, Άγιος Βασίλης v Grčiji.
8. 6. jan.Befana v Italiji, trije kralji v Španiji, Mehiki in velikem delu Latinske Amerike.

Ti obiskovalci so si mesto včasih tudi sporno delili. V Franciji se je najslavnejša epizoda zgodila 23. decembra 1951: na trgu pred katedralo Saint-Bénigne v Dijonu je duhovščina pred 250 otroki zažgala Božičkovo podobo, z razlago, da mora božič ostati „praznik obletnice Odrešenikovega rojstva“. Etnolog Claude Lévi-Strauss je naslednje leto o tem napisal esej *Le Père Noël supplicié*.

Sveti Miklavž, Père Fouettard, Krampus: kdo nagrajuje in kdo kaznuje?

V Loreni je sveti Miklavž zavetnik pokrajine od leta 1477. Njegova najbolj znana legenda pripoveduje, da je obudil tri otroke, ki jih je umoril mesar. 6. decembra po izročilu prinese pomarančo in medenjak s svojo podobo, otroci pa mu pustijo sladkor in korenček za osla. V Nancyju velika Miklavževa povorka poveže trg Carnot s trgom Stanislas, bazilika v kraju Saint-Nicolas-de-Port, nekaj kilometrov stran, pa priča o tem, kako star je njegov kult v pokrajini.

Za njim hodi Père Fouettard, „oče z bičem“. Nima lastne legende, ki bi bila tako stara kot svetnikova: po navedbah vodnika Routard je „čista izmišljotina, namenjena strahovanju neubogljivih otrok“. Na Nizozemskem Sinterklaasa spremlja Zwarte Piet, v nemški Švici Samichlaus potuje z oslom in spremljevalcem po imenu Schmutzli, v Nemčiji pa srečamo Knechta Ruprechta.

Najbolj osupljiv med temi spremljevalci je avstrijski in bavarski. Krampus ima rogove, temno dlako in čekane, napol kozel, napol demon, in neubogljive otroke šiba z brezovimi šibami. Njegovo ime naj bi izviralo iz nemške besede *Krampen*, krempelj. Pojavi se na predvečer svetega Miklavža, v *Krampusnacht*. Katoliška cerkev je prepovedala hrupna praznovanja v njegovem imenu, med drugo svetovno vojno pa so ga evropski fašisti obsojali kot stvaritev socialdemokratov.

Nič ni pomagalo. Danes v Avstriji, Nemčiji, na Madžarskem, v Sloveniji in na Češkem skupine moških, preoblečenih v hudiče, tekajo po ulicah in lovijo mimoidoče. Zgodovinar Peter Jelavich z univerze Johns Hopkins v njem vidi pogansko osebo, pricepljeno na božič. Praznovanje je prečkalo celo Atlantik: mesto Ypsilanti v Michiganu prireja vsakoletni Krampusov ples.

Kdo je Christkind, Jezušček, ki prinaša darila?

Christkind, „Kristusovo dete“, prinaša darila 24. decembra zvečer v velikem delu južne Nemčije, v Avstriji in v nemški Švici. Kljub imenu ga redko upodabljajo kot dojenčka: ljudsko izročilo je iz njega naredilo angelsko podobo z zlatimi kodri, belo obleko in zlatim svetniškim sijem, pogosto pa ga igra mlado dekle.

O njegovem izvoru se razpravlja. Pojavil se je v protestantskih pokrajinah kot nadomestek za svetega Miklavža, saj je reformacija zavračala češčenje svetnikov. Nekateri za njegovega izumitelja razglašajo Martina Lutra, kar Univerza v Hamburgu ocenjuje kot nedokazano. Zagotovo pa vemo, da so bila od leta 1531 darila v Lutrovi družini že povezana s „svetim Kristusom“. Po ironiji zgodovine so katoliške pokrajine Christkinda sprejele v začetku 19. stoletja, zlasti na Bavarskem in v Porenju.

Najslavnejši Christkind je nürnberški. Od leta 1969 ga mesto voli vsaki dve leti: kandidatke morajo imeti na dan volitev med 16 in 19 let. V petek pred prvo adventno nedeljo Christkind, okronan, s kodri in v zlatem, z galerije cerkve Frauenkirche odpre Christkindlesmarkt in recitira prolog, ki ga je leta 1948 napisal Friedrich Bröger. Decembra se zvrsti več kot sto njegovih nastopov. Za leti 2025 in 2026 je to Nora Falk.

Kdo je Befana, italijanska čarovnica 6. januarja?

V Italiji noč s 5. na 6. januar pripada Befani. Njeno ime je ljudsko popačenje besede *Epifania*, praznik Gospodovega razglašenja. Slovar Treccani jo opisuje kot zelo grdo, a dobrohotno starko, ki se ponoči spusti skozi dimnik in pridnim otrokom napolni nogavice z darili in sladkarijami. Neubogljivim otrokom pusti koščke oglja. Danes je to oglje pogosto počrnjen sladkor, ki ga prodajajo v slaščičarnah.

Najbolj razširjena krščanska legenda jo postavi na pot treh kraljev. Modri jo vprašajo za pot do Jezuščka in jo povabijo, naj gre z njimi; ona odkloni, ker jo preveč zaposluje gospodinjstvo. Premisli si, odpravi se za njimi, a jih nikoli ne najde. Od takrat leta na metli in mnogi pravijo, da pred odhodom pomete tla.

Oseba je starejša od te zgodbe. Enciclopedia Italiana iz leta 1930 Befano povezuje s predkrščanskimi čarovnimi izročili in opisuje ognje, prižgane v noči pred Gospodovim razglašenjem. V toskanski Romanji so njeno podobo na vozu peljali do vaškega trga in jo tam zažgali. Mestece Urbania v pokrajini Marke velja za njeno uradno bivališče in vsako leto med 2. in 6. januarjem gosti praznik, ki privabi od 30 000 do 50 000 ljudi.

Zakaj Španci in Mehičani dobijo darila 6. januarja?

V špansko govorečem svetu so glavni prinašalci daril Reyes Magos, trije kralji. Praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja, spominja na njihov obisk pri Jezuščku, in prav tisto jutro otroci odkrijejo svoja darila. V Mehiki mnogi najprej napišejo pismo kraljem, nekateri ga privežejo na balon s helijem, na predvečer pa ob vratih pogosto pustijo čevelj.

5. januarja zvečer kralji v sprevodu obhodijo ulice. Sprevod v Alcoyu blizu Alicanteja poteka od leta 1885 in je med najstarejšimi v Španiji. Uvrščen je med praznike nacionalnega turističnega pomena. Kraljevi pažiji se povzpnejo po dolgih lesenih lestvah in darila odložijo neposredno na balkone in okna, osli, *burretes*, pa nosijo poštne nabiralnike, v katere otroci spustijo svoje želje.

6. januar se konča s kolačem v obliki venca. V Španiji *roscón* skriva figurico, ki pogosto upodablja enega od kraljev. V Mehiki *rosca de Reyes* skriva majhnega Jezuščka: kdor ga najde, ga mora 2. februarja, na svečnico, odnesti v cerkev ali pogostiti družino. Praznik treh kraljev tako božič podaljša za cel mesec.

Dedek Mraz in Sneguročka: novoletna darila

V Rusiji in več državah nekdanje Sovjetske zveze se darila podarjajo za novo leto. Prinaša jih Дед Мороз (Ded Moroz), „dedek Mraz“. Sovjetska oblast se je sprva borila proti njemu: leta 1928 so ga razglasili za „zaveznika popa in kulaka“. Leta 1935, ko so novoletna praznovanja znova dovolili, se je vrnil, njegovo uradno bivališče pa so leta 1998 določili v Velikem Ustjugu v Vologodski oblasti.

Nikoli ne potuje sam. Снегурочка (Sneguročka), Snežna deklica, oblečena v dolgo srebrnomodro obleko s krzneno kapo ali kokošnikom v obliki snežinke, mu pomaga deliti darila. Izvira iz pravljice, ki jo je dramatik Aleksander Ostrovski leta 1873 prenesel na oder s scensko glasbo Čajkovskega, nato pa jo je Rimski-Korsakov predelal v opero. Od sovjetske obnove novega leta sredi tridesetih let 20. stoletja jo predstavljajo kot njegovo vnukinjo.

Tudi Grčija ima svojega novoletnega obiskovalca, Άγιος Βασίλης, svetega Bazilija, škofa v Cezareji v 4. stoletju, katerega god je 1. januarja. Družine si tisti večer razdelijo *vasilopito*, kolač, v katerega pred peko skrijejo kovanec: kdor ga najde, bo imel srečo vse leto.

Tió de Nadal in Olentzero: darila Katalonije in Baskije

V Kataloniji darila pridejo iz polena. Tió de Nadal je debelo, pogosto grčavo deblo, ki ga nekaj dni pred božičem postavijo v hišo. Od 8. decembra, praznika brezmadežnega spočetja, ga otroci vsak dan hranijo, nekoč s kruhom, koruzo, rožičem ali žagovino, in ga pokrijejo z majhno odejo, da ga ne bi zeblo. Na božični večer ga ob petju otroške pesmice tolčejo s palicami, nato pa dvignejo odejo: Tió je „naredil“ sladkarije in darila. Če niso bili pridni, lahko pusti samo oglje.

Prvotno je bil Tió poleno, ki so ga na božično noč zažgali na ognjišču, tako v Kataloniji kot na Mallorci. V mestih je navada nekoliko zamrla, vendar ostaja živa in v marsikateri občini znova oživlja, mesto Barcelona pa jo še vedno predstavlja med svojimi božičnimi navadami.

V Baskiji se obiskovalec 24. decembra imenuje Olentzero. Je oglar: po legendi je delal v gorah, ko je izvedel za Kristusovo rojstvo, in se spustil v dolino, da bi sporočil novico. Tudi on je bil najprej božično poleno, katerega pepel so trosili pred hišo, da bi jo zaščitili. V 20. stoletju je začel otrokom prinašati darila. Na večer 24. decembra pevski zbori hodijo po ulicah in prepevajo njegovo zgodbo, spremlja pa ga Mari Domingi, podoba narave in zimskega solsticija.

Joulupukki in Jólasveinar: obiskovalci z daljnega severa

Na Finskem je Joulupukki, „božični kozel“, dedič navade, pri kateri je moški, preoblečen v kozla, hodil od hiše do hiše in dobival ostanke praznične pojedine. Oseba je izgubila rogove in dobila belo brado, ime pa je ohranila, in od oddaje finskega radia iz leta 1927 pravijo, da živi na Korvatunturiju na Laponskem. Bolj na jugu, na Norveškem, Danskem in Švedskem, je kmečki škrat, *nisse* ali *tomte*, postal prinašalec daril. Po izročilu mu pustijo skledo kaše s koščkom masla ali, na Norveškem, rižev narastek.

Islandija je izbrala količino. Jólasveinar, trinajst božičnih fantov, prihajajo drug za drugim, vsak eno noč, od 12. do 24. decembra. Njihova imena razkrivajo njihove razvade: Stekkjastaur, „štorasti iz ovčje staje“, odpre vrsto, nato pridejo Þvörusleikir, lizač žlic, Hurðaskellir, loputač z vrati, Skyrgámur, požeruh skyra, Gluggagægir, oprezovalec skozi okna, in nazadnje 24. decembra Kertasníkir, „beračeč sveč“. Od 11. do 24. decembra otroci na okensko polico postavijo čevelj: v njem se znajde majhno darilo ali, če so ušpičili kakšno neumnost, krompir. Sezona se konča 6. januarja s praznikom Þrettándinn.

Jólasveinarji imajo ne prav priporočljivo družino. Trinajst bratov naj bi živelo v gorah z materjo Grýlo, grozljivo velikanko, in njenim možem Leppalúðijem, velikim okornežem. Božični maček, ogromen in z žarečimi očmi, na božično noč kroži po gorah in lovi tiste, ki niso dobili nobenega novega oblačila. Fantje sami pa so dovolj omikani, da se pokažejo v Islandskem narodnem muzeju v Reykjaviku: decembra 2025 so ga obiskali drug za drugim, vsak dan od 12. do 24., v sobi za otroke in družine.