„Noč pred božičem“: zgodba pesmi, ki je ustalila Božička

Kako je pesem prišla v časopis iz Troyja?

Po pripovedi, ki jo je ohranila družina Moore in jo povzema Columbia Magazine, se vse začne na božični večer leta 1822 v veliki hiši na Manhattnu, imenovani Chelsea House. Clement Clarke Moore, profesor grščine in hebrejščine, na glas prebere pesem, ki jo je napisal za svojih šest otrok. Nima namena, da bi jo objavil.

Med družinskimi prijatelji je Harriet Butler, prijateljica iz Troyja, mestece ob reki Hudson, severno od New Yorka. Prosi za dovoljenje, da besedilo prepiše. Približno leto pozneje je pesem v rokah Orvilla L. Holleyja, glavnega urednika časopisa Sentinel. Po kateri natančni poti? Viri si niso enotni. Pismo založnika Normana Tuttla Mooru iz leta 1844 navaja, da naj bi jo Holley dobil od gospe Sackett, žene Daniela Sacketta. Krajevni zgodovinar iz Troyja Carl Johnson pušča odprti obe sledi, Harriet Butler ali Sarah Sackett.

Časopis jo objavi 23. decembra 1823 z naslovom „Account of a Visit from St. Nicholas“, brez podpisa. V Troyju danes plošča na River Street 225 označuje mesto, kjer so bili uredniški prostori časopisa. Holley sam varuje skrivnost. Šele 20. januarja 1829 namigne na avtorja in ga predstavi kot gospoda, „ki je kot učenjak in pisatelj zaslužnejši od mnogih z glasnejšimi zahtevami“.

Pesem pa na svojega avtorja ne čaka. Drugi časopisi jo ponatiskujejo leto za letom, pogosto tik pred božičem. Kroži brez imena, kot ljudska pesem, in vsak bralec, ki jo izreže iz časopisa, pomaga, da se v ameriških domovih uveljavi točno določen večer: noč na 24. december.

Kdo je bil Clement Clarke Moore?

Clement Clarke Moore se rodi leta 1779 in umre leta 1863. Njegov oče, Benjamin Moore, je predsednik Columbia Collegea in episkopalni škof v New Yorku. Sin kot najboljši v svojem letniku diplomira na Columbii, izda prvi hebrejski slovar v Združenih državah in štiriinštirideset let sedi v upravnem odboru univerze. Leta 1822 je pravkar imenovan za profesorja grške in hebrejske književnosti na General Theological Seminary.

Columbia Magazine opisuje družinsko posestvo: približno trideset akrov na zahodu Manhattna, ki jih je njegov ded, rojen v Angliji, poimenoval Chelsea. Trinadstropna hiša je stala tam, kjer sta danes Zahodna 23. ulica in Deveta avenija. Del tega zemljišča je danes Clement Clarke Moore Park, na vogalu Zahodne 22. ulice in Desete avenije.

Moore je pripovedoval, da ga je navdihnil „čokat, rdečeličen Nizozemec“ iz soseščine, morda njegov vrtnar. Poznal je tudi Washingtona Irvinga, čigar Zgodovina New Yorka, izdana leta 1809 in ponatisnjena leta 1821, opisuje nizozemskega svetega Nikolaja s pipo. Mali možiček iz pesmi, s pipo med zobmi in trebuhom, ki se trese, temu portretu veliko dolguje.

Zakaj je pesem podpisal šele leta 1844?

Moorovo ime se prvič pojavi leta 1837. Tistega leta Charles Fenno Hoffman pri založbi George Dearborn izda The New-York Book of Poetry, v kateri je pesem na straneh od 217 do 219 podpisana z imenom „Clement C. Moore“. Moore sam jo v svojo zbirko Poems uvrsti šele leta 1844, pri založbi Bartlett and Welford. V pismu iz istega leta pojasni, da je besedilo napisal „ne za objavo, temveč za zabavo svojih otrok“, in zahteva avtorske pravice, „čeprav je vrednost te lastnine še tako majhna“. Profesor bogoslovnega semenišča, ki je izdajal učena dela, očitno ni želel, da bi ga ljudje najprej poznali po otroški pesmici.

Kdo je v resnici napisal „Noč pred božičem“?

Druga družina že več kot sto petdeset let trdi, da je pesem delo njenega prednika. Henry Livingston mlajši se rodi 13. oktobra 1748 v Poughkeepsieju ob reki Hudson in tam umre 29. februarja 1828. Kot major sodeluje v ameriškem pohodu proti Kanadi leta 1775, nato postane kmet in piše lahkotne verze, ki izhajajo brez podpisa ali samo z začetnico „R.“ v New York Magazine in Poughkeepsie Journal. Pesmi nikoli ne zahteva zase in noben znan natis ne nosi njegovega imena.

Livingstonova mapa temelji na spominih. Njegova sinova Charles in Edwin ter soseda z imenom Eliza so pozneje pripovedovali, da jim je oče pesem že leta 1807 bral kot svojo. Družina pravi, da je imela prečrtan rokopis v njegovi pisavi. Izginil naj bi v požaru hiše v Wisconsinu.

1. 1807Po spominih njegovih otrok Henry Livingston mlajši pesem bere v družinskem krogu.
2. 1823Sentinel iz Troyja 23. decembra objavi pesem brez imena avtorja.
3. 1828Livingston umre. Njegova sinova pravita, da sta v njegovi pisalni mizi našla časopisni izrezek in prečrtan osnutek.
4. 1837Charles Fenno Hoffman v The New-York Book of Poetry pesem pripiše Clementu C. Mooru.
5. 1844Moore pesem objavi v svoji zbirki Poems.
6. 1859Družina Livingston odkrije Moorovo zahtevo. Edwin pravi, da je rokopis izgubil v požaru.
7. 1899Vnuk Sidneyja Livingstona v svojem časopisu na Long Islandu objavi prvo javno zahtevo.
8. 1920Christian Science Monitor 4. avgusta Livingstonovi tezi posveti članek.

Leta 1999 se Mary Van Deusen, Livingstonova potomka, obrne na Donalda Fosterja, profesorja angleščine na Vassar Collegeu in strokovnjaka za pripisovanje anonimnih besedil. Njegova knjiga Author Unknown, ki je leta 2000 izšla pri založbi Henry Holt, se odloči za Livingstona. Njegovi argumenti: anapestni, tridobni metrum, ki ga je Livingston pogosto uporabljal, nenavadna raba besede „all“, nizozemska imena jelenov, ki bi se podala možu nizozemskega rodu, in Moore, ki naj bi sovražil tobak in junaku nikoli ne bi dal pipe v usta.

Odgovor ne izostane. Zgodovinar Stephen Nissenbaum, avtor knjige The Battle for Christmas, leta 2001 sklene, da je avtor res Moore: „Mislim, da je on.“ Pesem postavi v krog Johna Pintarda in uglednih newyorških meščanov, ki so si takrat ustvarjali nizozemsko preteklost. Trgovec z rokopisi Seth Kaller in raziskovalec Scott Norsworthy prav tako objavita podrobne ovržbe.

Leta 2016 MacDonald P. Jackson, nekdanji profesor Univerze v Aucklandu na Novi Zelandiji, pri založbi McFarland objavi študijo kvantitativne stilistike. Njegovi testi znane Moorove pesmi uvrstijo na Moorovo stran, božično pesem pa „dosledno bližje“ Livingstonovim verzom. Leta 2023 Tom A. Jerman pride do nasprotnega sklepa: od sedemnajstih testov, opravljenih s programom za pripisovanje avtorstva, jih šestnajst kaže na Moora. Razprava ostaja odprta in vsak tabor ima svoje številke.

Zakaj sta bila jelena Dunder in Blixem?

V Sentinelu iz leta 1823 je osem severnih jelenov poklicanih v tem vrstnem redu: Dasher, Dancer, Prancer, Vixen, Comet, Cupid, Dunder in Blixem. Zadnji dve imeni nista angleški. „Donder en Blixem“ v nizozemščini pomeni „grom in blisk“, domač vzklik v nizozemskih družinah zvezne države New York.

Imena se nato spreminjajo. Po domnevi, ki jo navaja Mental Floss, je Blixem postal Blixen, da bi se rimal z Vixen, nato pa pod Moorovim peresom leta 1844 Blitzen. V kopijah, ki jih je Moore ob koncu življenja prepisal na roke, beremo „Donder and Blitzen“. To obliko leta 1900 ohrani tudi antologija Edmunda Clarencea Stedmana An American Anthology. V začetku 20. stoletja Donder pogosto postane Donner.

Teh osem jelenov ni bilo prvih. Dve leti prej, leta 1821, je newyorška knjižica že kazala enega samega jelena, ki vleče sani „Sante Clausa“. Pesem iz leta 1823 doda sedem novih in vsakemu da ime. To rodoslovje pripovedujemo v članku od kod so prišli Božičkovi severni jeleni, celotno vprego s francoskimi imeni pa v članku kako so ime Božičkovim severnim jelenom.

Kaj je pesem spremenila v zgodbi o Božičku?

Pred letom 1823 newyorški obiskovalec ni imel stalnega datuma. Sveti Nikolaj je po izročilu prihajal 6. decembra, na svoj god. Knjižica iz leta 1821 je že govorila o božičnem večeru. Pesem pa že s svojo prvo vrstico ta datum vtisne v spomin vsem, ki se jo naučijo na pamet: „’Twas the night before Christmas“.

Besedilo uvede tudi natančen potek, skoraj seznam kretenj, ki se od takrat ni kaj dosti spremenil. Preberite jo znova in našli boste:

• nogavice, „skrbno obešene ob kaminu“, v upanju na njegov obisk;
• speče otroke, ki sanjajo o sladkornih bonbonih, in starše, ki so se pravkar odpravili spat;
• pomanjšane sani in osem drobcenih severnih jelenov, ki pristanejo na strehi;
• spust skozi dimnik, v enem samem skoku;
• vrečo igrač, nogavice, napolnjene v tišini, in prst ob nosu za vzpon nazaj;
• odhod po zraku in voščilo vsem, preden izgine.

Prihod skozi dimnik si zasluži svojo mapo, s koreninami v verovanjih, povezanih z ognjiščem: odprli smo jo v članku zakaj Božiček prihaja skozi dimnik. Pesem je pripomogla tudi k temu, da je pripovedovalec postal buden starš, priča prizoru, ki ga otroci nikoli ne vidijo. To je še vedno zorni kot večine božičnih zgodb.

Nazadnje nariše drobcen lik. Obiskovalec iz leta 1823 je „veseli stari palček“, dovolj majhen, da gre v pomanjšane sani. Šele grafike Thomasa Nasta, od leta 1863, mu dajo človeško velikost. O tem pišemo v članku Je Božiček palček? Preiskava neke besede iz leta 1823, ki del posveti prav vprašanju palčka.

Kako je pesem postala obred božičnega večera?

Uspeh pride s podobo. Leta 1855 Moorova hči Mary C. Ogden za ilustrirano izdajo nariše Chelsea House. Okoli leta 1862 newyorški založnik J. G. Gregory izda različico z ilustracijami F. O. C. Darleyja, katere izvod Kongresna knjižnica hrani v oddelku redkih knjig. Leta 1912 Jessie Willcox Smith podpiše izdajo, ki jo je še vedno mogoče prosto brati na Projektu Gutenberg. Leta 1931 pride na vrsto Arthur Rackham, angleški ilustrator pravljic.

Med veliko gospodarsko krizo, leta 1934, umetnik Helmuth F. Thoms ustvari serijo ilustracij pesmi v okviru projekta Public Works Administration, zvezne agencije za javna dela iz obdobja New Deala.

Na Columbii, Moorovi univerzi, letno praznovanje Yule Log že dolgo vključuje branje pesmi. V milijonih družin se prizor ponovi vsakega 24. decembra, pogosto ob odhodu v posteljo. Nekateri starši nato pogledajo še na Santa Tracker, da preverijo, kje so sani.

Ali obstaja francoska različica?

Da, več. Pesem v francoščini kroži z naslovoma „Une visite de saint Nicolas“ ali „La Nuit avant Noël“, njen prvi verz pa se glasi „C’était la nuit avant Noël“. Enciklopedija Wikipedija našteje približno dvajset različic v drugih jezikih, od nemščine do japonščine. Leta 2013 je mlada skladateljica Alma Deutscher na izvirno besedilo celo napisala melodijo.

Kje si lahko ogledamo rokopise?

Moore je ob koncu življenja svojo pesem na roke prepisoval za prijatelje. Znane so štiri lastnoročne kopije. Tri so v muzejih, med njimi v New-York Historical Society, učenem društvu, ki ga je John Pintard ustanovil leta 1804. Četrta, podpisana leta 1860 in podarjena prijatelju, je bila decembra 2006 prek dražbene hiše Heritage Auctions prodana za 280.000 dolarjev vodilnemu možu medijskega podjetja, ki je ostal neimenovan.