Kako praznujejo božič v Nemčiji? Advent, sejmi, Nikolaus in Christkind

Kdo je izumil adventni venček in adventni koledar?

V Nemčiji se december šteje v nedeljah. Na prvo adventno nedeljo prižgejo prvo svečo na Adventskranz, adventnem venčku, nato vsako nedeljo eno več do božiča. Predmet ima datum in avtorja: Johann Hinrich Wichern, ustanovitelj in vodja zavoda Rauhes Haus v Hamburgu-Hornu, je prvega prižgal leta 1839, pod stropom molilnice.

Wichernov venček ni bil prav nič podoben današnjim. Bil je lesen, približno tako velik kot kolo voza, in je nosil po eno svečo za vsak dan med prvo adventno nedeljo in božičnim večerom. Tako so otroci dan za dnem videli, kako se božič bliža. Smrekove veje in bele pentlje so prišle šele od leta 1860. Različica s štirimi svečami je kompromis, da je venček lahko prišel v dnevne sobe.

Tudi adventni koledar ima družinsko zgodbo. Mati Gerharda Langa (1881-1974), Selma, žena pastorja, je sinu na karton pritrdila 24 majhnih hohenloških poljubčkov, *Wiebele*: vsak dan enega za pojesti. Lang je kot založnik v Münchnu po več poskusih leta 1908 izdal tiskani koledar z naslovom *Im Lande des Christkindes*, „V deželi Jezuščka“. Današnji koledarji s 24 okenci so njegovi dediči. Naš je na strani adventni koledar.

Kaj se zgodi 6. decembra v Nemčiji?

Zvečer 5. decembra nemški otroci postavijo čevlje ali škornje pred vrata. Ponoči jih Nikolaus napolni z orehi, mandarinami, čokolado in medenjaki. Zjutraj 6. decembra pogosto najdejo tudi majhno figurico iz kvašenega testa, ki ji ponekod pravijo Stutenkerl. To je prvo darilo sezone, več tednov pred božičem.

V mnogih družinah pride Nikolaus tudi osebno, kot škof: prostovoljec ali igralec, najet za to priložnost. Otroke prijazno pokara, včasih tako, da bere iz Goldenes Buch, „zlate knjige“, v kateri so zapisana dobra in slaba dejanja leta, nato pa pusti majhno darilo.

Na severu in v osrednjem delu države ter na splošno v protestantskih pokrajinah ga spremlja Knecht Ruprecht, temačen služabnik, ki straši neubogljive otroke in ga včasih celo nadomesti. V Bremnu našemljeni otroci hodijo na *Sunnerklauslaufen*: od trgovine do trgovine recitirajo kratko pesmico v spodnji nemščini in prosijo za sladkarije. Sorodniki Knechta Ruprechta, od Krampusa do Père Fouettarda, so predstavljeni v članku kdo prinaša darila po svetu, sam škof pa v članku kdo je bil sveti Nikolaj.

Kateri je najstarejši božični sejem v Nemčiji?

Naslov navadno pripada dresdenskemu Striezelmarktu. Prvič je omenjen leta 1434, pod saškim volilnim knezom Friderikom II., kot enodnevni sejem na trgu Altmarkt, na ponedeljek pred božičem. Ime ima po *Strüzel* ali *Stroczel*, starem imenu kolača, ki mu danes pravimo stollen.

Sejem ima danes okoli 240 stojnic. Na njem stoji 14 metrov visoka božična piramida iz Rudogorja, eden tistih nadstropnih lesenih vrtiljakov, ki jih vrti toplota sveč, in Pflaumentoffel, majhne figurice iz suhih sliv, ki predstavljajo dimnikarje. Njihovo ime pa vendarle pomeni „slivov hudiček“.

Drugo veliko ime je nürnberški Christkindlesmarkt, izpričan od leta 1628. Vsako leto se odpre, ko mestni Christkind, ki ga izvolijo vsaki dve leti, z balkona cerkve Frauenkirche izreče svoj prolog. Sejma v Nürnbergu in Dresdnu privabita vsak približno dva milijona obiskovalcev na leto. O volitvah Christkinda pripovedujemo v članku kdo prinaša darila po svetu.

Sejmi so si od mesta do mesta podobni: lesene hiške, kuhano vino, lebkuchen, okraski iz stekla in lesa. Na drugi strani Rena je Strasbourg ohranil isto tradicijo od leta 1570, kot pripoveduje naš članek o božiču v Franciji.

Kaj jedo za božič v Nemčiji: stollen in lebkuchen?

Dresdenski stollen, nekoč imenovan striezel, se v uradnem dokumentu pojavi že leta 1474. Maslo je bilo dolgo težava. Leta 1490 je papež Inocenc VIII. nasledniku saškega volilnega kneza poslal pismo, ki je zaslovelo kot *Butterbrief*, „pismo o maslu“: maslo je dovolilo knezu in njegovemu dvoru, drugim pa pod pogojem, da plačajo letni prispevek freiberški stolnici.

Kralj Avgust II. Močni je stollnu podaril njegov trenutek slave. Leta 1730 je pri dresdenskem pekovskem cehu naročil velikanski stollen za približno 24.000 gostov. Mesto prizor vsako leto ponovi s Stollenfestom: tri do štiri tone težak kolač popeljejo do sejma, kjer ga razrežejo z 1,60 metra dolgim nožem, repliko izgubljenega noža iz leta 1730. Pravi Dresdner Stollen nosi pečat s podobo Avgusta Močnega in ga izdeluje le 110 mestnih pekarn.

Lebkuchen je drugi steber sezone. Peki medenjakov so omenjeni v Ulmu že leta 1296 in v Nürnbergu leta 1395, v Nürnbergu pa so jih smeli peči le člani ceha. Od leta 1996 je Nürnberger Lebkuchen zaščiteno ime: izdelan mora biti znotraj mestnih meja. Najfinejša kakovost, Elisenlebkuchen, vsebuje manj kot 10 % pšenične moke in vsaj 25 % oreščkov, na tanki podlagi iz nekvašenega kruha, *Oblate*.

Kdo prinaša darila v Nemčiji: Weihnachtsmann ali Christkind?

Vse je odvisno od pokrajine. Na severu, v osrednjem delu in na vzhodu države je to Weihnachtsmann, „božični mož“, belobradi Božiček, ki ga je v 19. stoletju popularizirala pesem *Morgen kommt der Weihnachtsmann*. Na jugu Nemčije, v Avstriji in Švici je to Christkind, Jezušček, angelska podoba v beli obleki in s kodrastimi lasmi. Izvor obeh imen je podrobno opisan v članku Božičkova imena po svetu.

Veliki trenutek je Heiligabend, večer 24. decembra. Drevesce pogosto postavijo in okrasijo še isto popoldne, ostane pa do januarja: naravna drevesca odložijo za odvoz po drugem tednu meseca. Otroci čakajo zunaj sobe, dokler ne zazvoni zvonček: ta naznani, da je prinašalec daril pravkar odšel. Takrat zagledajo prižgano drevesce in darila. Temu trenutku pravijo Bescherung.

Večerja 24. decembra je pogosto preprosta. V anketah Nemci na prvo mesto postavljajo klobase s krompirjevo solato, pred krapom, fonduejem ali raclettom. Pojedina pride naslednji dan, s pečeno gosjo ali raco. 25. in 26. december sta praznika, drugemu pravijo *Zweiter Weihnachtstag*, 24. december pa ni.

Od kod prihajajo O Tannenbaum in steklene božične kroglice?

*O Tannenbaum* ni bila božična pesem. Prvotno je bila ljudska pesem, v kateri vedno zelena jelka simbolizira zvestobo. Ena od njenih melodij je navedena že leta 1605 v glasbenem venčku *Nun fanget an*. Leta 1820 je August Zarnack objavil različico, v kateri se zaljubljenec pritožuje nad nezvestobo svoje izbranke. Leta 1824 je Ernst Anschütz, učitelj in organist v Leipzigu, v šolski pesmarici objavil različico, ki jo poznamo. Tudi takrat besedilo ne govori izrecno o božičnem drevesu: s praznikom jo je povezala šele raba.

Steklene kroglice prihajajo iz Turingije. Po podatkih Nemškega zgodovinskega muzeja izdelujejo okraske za drevesce iz pihanega stekla od okoli leta 1850 v Lauschi in sosednjih vaseh. Prve kroglice so bile od znotraj posrebrene s staljenim svincem, da so odsevale svetlobo sveč. V 60. in 70. letih 19. stoletja je srebrov nitrat postopoma nadomestil svinec.

En okrasek pa nima nič nemškega: božična kumarica. V Združenih državah pripovedujejo, da nemške družine v drevescu skrijejo stekleno kumarico in da otrok, ki jo najde, dobi darilo več. Po anketi YouGov, o kateri je poročal *New York Times*, za to „tradicijo“ ni še nikoli slišalo 91 % od 2057 vprašanih Nemcev.