Kako praznujejo božič v Franciji? Réveillon, bûche, santoni in 13 sladic

Kdaj se v Franciji začne božič?

Francoski božični koledar se razteza čez več kot mesec dni. Na vzhodu se začne s svetim Miklavžem, 6. decembra, praznikom, ki je v Loreni, Alzaciji in na severu veliko bolj živ kot v preostalem delu države. Konča se v začetku januarja s praznikom Gospodovega razglašenja in kraljevo pogačo (galette des rois), listnatim testom z mandljevim nadevom frangipane, v katerem se skriva fižolček: kdor ga najde, je okronan za kralja ali kraljico.

1. 4. dec.Sveta Barbara: v Provansi v tri skodelice posejejo žito, ki mora do božiča vzkliti.
2. 6. dec.Sveti Miklavž v Loreni, Alzaciji in na severu, s povorkami v Nancyju in Saint-Nicolas-de-Portu.
3. Od konca nov. do konca dec.Božični sejmi, med njimi strasbourški Christkindelsmärik, nastal leta 1570.
4. 24. dec.Réveillon, polnočnica, v Provansi pa „velika večerja“, ki ji sledi trinajst sladic.
5. 25. dec.Božičkova darila pod drevescem, nato božično kosilo.
6. Začetek jan.Gospodovo razglašenje in kraljeva pogača, 6. januarja ali prvo januarsko nedeljo.

Ta koledar pojasnjuje, zakaj dva francoska otroka ne doživita nujno istega božiča. Mali Lorenčan lahko v treh tednih dvakrat dobi sladkarije, enkrat od svetega Miklavža, drugič od Božička. Mali Provansalec bo videl, da miza s 24. decembra ostane pogrnjena tri dni. Zgodovina svetega Miklavža v Loreni ima svoj članek: kdo je bil sveti Miklavž.

Kdo v Franciji prinaša darila: Božiček ali sveti Miklavž?

V večjem delu države pride Père Noël, francoski Božiček, v noči s 24. na 25. december. Otroci so nekoč postavljali čevlje pred kamin, da bi jih napolnil, revija FrenchEntrée pa opozarja, da so na drevesce obešali tudi majhne igrače, bonbone in sadje. Danes darila najpogosteje čakajo pod drevescem 25. zjutraj.

Ta Božiček z belo brado in rdečim plaščem se je v Franciji uveljavil predvsem po drugi svetovni vojni. Ni bil povsod sprejet z odprtimi rokami: 23. decembra 1951 je del duhovščine v Dijonu pred katedralo Saint-Bénigne zažgal njegovo podobo. Naslednji dan ga je kanonik Kir, župan mesta, znova postavil na strehe mestne hiše. Vso zgodbo pripovedujemo v članku resnična zgodba o Božičku.

Na vzhodu sveti Miklavž nikoli ni odstopil mesta. Pride v noči s 5. na 6. december, kot škof, z mitro in palico, za njim pa Père Fouettard, ki grozi neubogljivim otrokom. Po izročilu prinese pomarančo in medenjak s svojo podobo, otroci pa mu pustijo kozarček žganja iz mirabel, s sladkorjem in korenčkom za osla. Njegovi spremljevalci se razlikujejo po pokrajinah, razvrstili smo jih v članku kdo prinaša darila po svetu.

Vse te otroke povezuje en naslov: od leta 1962 francoska pošta La Poste odgovarja na pisma, naslovljena na Božička. Božičkovo tajništvo je v Libournu v departmaju Gironde, na ovojnico pa je dovolj napisati „Père Noël“. Če želite svoje pismo poslati v vas, uporabite našo stran za pisma.

Kaj je božični réveillon?

Beseda izhaja iz glagola *réveiller*, zbuditi. Računalniški slovar Trésor de la langue française ga opredeljuje kot praznični obrok v božični noči, od konca 19. stoletja pa tudi v novoletni noči. Pomen nočnega obroka je izpričan že leta 1531 pri Charlesu de Bourdignéju, kot „majhen obrok, zaužit ponoči v družbi“.

Prvotno so bedeli za polnočnico, nato pa so jedli ob vrnitvi, sredi noči. Veliko družin je vrstni red obrnilo in večerja 24. zvečer pred mašo ali sploh brez nje. Načelo se ni spremenilo: dolg obrok, skrbneje pripravljen kot drugi v letu, ki ga delijo, preden prispejo darila.

Jedilnik se razlikuje po pokrajinah. FrenchEntrée kot glavne jedi navaja purana, kopuna, gos, piščanca in boudin blanc, belo klobaso, z ostrigami za predjed in bûche za sladico.

Zakaj za božič jemo bûche?

Preden je postala sladica, je bila bûche, „poleno“, pravo poleno. Po navedbah mesta Pariz naj bi navada izvirala iz obreda ob koncu zimskega solsticija na severu Evrope: zažgali so velik kos lesa. V Provansi turistična pisarna Marseilla opisuje obred cacho fio: najstarejši v družini, pogosto dedek, je prižgal poleno oljke ali sadnega drevesa, blagoslovil ogenj in ga polil s kuhanim vinom, pri tem pa izrekel rek v provansalščini.

Sladica pa je pariška. Spletna stran mesta Pariz opozarja, da je slaščičar Pierre Lacam, nekdanji sladoledar monaškega kneza Karla III., recept objavil v delu iz leta 1890. Pravi, da ga je navdihnil Antoine Charabot, slaščičar hiše Quillet na ulici Rue de Buci v 6. okrožju. Natančen datum prve bûche ostaja neznan.

Po istem viru so bûche po vsej državi razširili pariški slaščičarji po letu 1945. Ohranila je videz lesa: zvit biskvit, krema z brazdami, ki posnema lubje, včasih gobice iz beljakovega snega. Za družinsko kuhanje med prazniki Gospa Božiček deli svoje recepte v naših receptih.

Katerih je 13 božičnih sladic v Provansi?

V Provansi se večer 24. decembra imenuje gros souper, „velika večerja“. Po navedbah uradne strani France.fr je to postni obrok brez mesa, a obilen: sedem jedi v spomin na Kristusove rane, med njimi polenovka z raïto, provansalsko paradižnikovo omako. Konča se s trinajstimi sladicami, ki jih turistična pisarna Marseilla povezuje z zadnjo večerjo: dvanajst sladic za dvanajst apostolov, ena za Kristusa.

Postavitev je enako pomembna kot jedilnik. Mizo pogrnejo s tremi prti, nanjo postavijo tri sveče in tri skodelice žita, posejanega na god svete Barbare, 4. decembra, kot simbol Svete Trojice. Sladice ostanejo na mizi tri dni in vsak gost naj bi poskusil vsako od njih. Vse spremlja kuhano vino.

• Pompe à l'huile, ploščat kolač z oljčnim oljem
• Beli nugat in črni nugat, ki ju pogosto predstavljajo kot dobro in zlo
• Štirje berači: suhe fige, rozine, mandlji in lešniki ali orehi, za štiri beraške redove
• Datlji, katerih koščica naj bi nosila Kristusovo znamenje
• Zelena melona, shranjena na slami, in belo grozdje, hranjeno v kleti
• Odvisno od mesta: kalisoni iz Aixa, kandirano sadje, oreillettes (ocvrti piškoti), mandarine, kutinov sir, marmelada iz lubenice

Natančen seznam se razlikuje od mesta do mesta in od družine do družine, in tako je prav. Njegova zgodovina je mlajša, kot bi si mislili: turistična pisarna Marseilla število trinajst datira v leto 1925.

Kaj so provansalski santoni?

Jaslice ostajajo v središču francoskega božiča, zlasti na jugu. Njihove majhne glinene figurice se imenujejo santoni. Po navedbah turistične pisarne Marseilla je provansalski santon iz nežgane gline nastal v Marseillu konec 18. stoletja, ustvaril pa ga je Jean-Louis Lagnel (1764-1822).

Njegova velika izložba je marseillski Foire aux santons, sejem santonov, najstarejši v Provansi, ki je po besedah turistične pisarne nastal „takoj po revoluciji“. Vsako leto poteka od tretjega novembrskega konca tedna do začetka januarja v Starem pristanišču, odpre pa ga maša v provansalščini.

Provansalske jaslice se ne ustavijo pri Sveti družini, volu, oslu in treh kraljih. Upodabljajo celo vas: župana, peka, duhovnika, bobnarja, romski par, slepca in njegovega sina. Najslavnejši je Ravi, z rokami, dvignjenimi proti nebu, prevzet ob rojstvu, čeprav nima ničesar za podariti. Po njem je nastal francoski izraz „le ravi de la crèche“, zamaknjenec iz jaslic.

Obrt je še kako živa: med Marseillom, Aubagnom in Aix-en-Provence deluje okoli 120 delavnic izdelovalcev santonov. V Allauchu Gilbert Orsini vsako leto predstavi 100 m² velike premične jaslice s 650 santoni. Nekatere delavnice poleg tradicionalnega pastirja izdelujejo celo sodobne like, nogometaša ali picopeka.

Od kod v Franciji izvirajo drevesce in božični sejmi?

Alzacija je Franciji dala njeni dve najbolj izvoženi božični podobi. Prva je božični sejem. Strasbourški Christkindelsmärik, v alzaščini „sejem Jezuščka“, je nastal leta 1570, kar ga uvršča med najstarejše v Evropi. Dolgo je bil edini v Franciji. Potem ko je gostoval na trgu pred katedralo, na trgu Place du Château in na trgu Place Kléber, se je leta 1871 ustalil na trgu Place Broglie.

Druga je drevesce. V arhivu mesta Sélestat računska knjiga z dne 21. decembra 1521 beleži 4 šilinge, plačane gozdnim čuvajem za varovanje *meyen*, dreves, na dan svetega Tomaža. Mesto v tem vidi najstarejšo pisno omembo božičnega drevesca, Humanistična knjižnica pa ta zapis vsako zimo razstavi skupaj z dvema deloma iz let 1555 in 1600. Strasbourg ponuja še en pogosto navajan datum, 1605, ki ga revija FrenchEntrée navaja za prvo božično drevesce v mestu.

Danes drevesce in jaslice v mnogih dnevnih sobah sobivajo, včasih celo na istem kosu pohištva. Vso zgodovino drevesca, od starega Rima do viktorijanske dobe, preberite v članku kako se je začel božič.