Kako Božiček ve, ali smo bili pridni? Seznam, register in velika rdeča knjiga

Kako Božiček ve, ali smo bili pridni?

Zgodbe dajejo več odgovorov, ki se dopolnjujejo. Prvi je register: Božiček vedenje otrok zapisuje v veliko knjigo, kot to že leta 1866 pokaže Thomas Nast. Drugi je zelo dober sluh. Leta 1927 finski radijski voditelj Markus Rautio razglasi, da Božiček živi na Korvatunturiju na Laponskem, na „gori uho“, katere oblika naj bi mu omogočala slišati želje vsakega otroka na Zemlji.

Tretji odgovor so pomočniki. V deželah, kamor prihaja sveti Miklavž, se velika rdeča knjiga vodi vse leto, svetnik pa jo prelista, preden napolni čevlje. Bliže nam naj bi se od leta 2005 palček, posajen na polico, vsako noč vračal na Severni tečaj, da poroča: to je zamisel nagajivega palčka, ki jo podrobno opisuje naš vodnik za starše.

Ostane še najbolj neposreden vir: otroci sami. V pravljici L. Franka Bauma iz leta 1902, „The Life and Adventures of Santa Claus“, je pomočnik po imenu Kilter, „tihi in hitri“, zadolžen za pobiranje otroških pisem. Vsako pismo pove nekaj o letu tistega, ki ga piše, in Božiček jih prebere vsa.

Nobeno od teh besedil ne trdi, da Božiček šteje vragolije eno za drugo. Vsa govorijo o celotnem vtisu, o celem letu. Zato en slab dan še ne pomeni slabega leta, kot bomo videli na koncu te mape.

Od kdaj Božiček vodi register vedenja?

Najstarejša podoba, ki jo poznamo, je iz 29. decembra 1866. Tisti dan Harper's Weekly na dvojni strani objavi gravuro Thomasa Nasta „Santa Claus and His Works“. Galerija Picker Art Gallery univerze Colgate hrani en izvod, ki ga je podaril Thomas Nast III, risarjev potomec. Ko Nast leta 1890 svoje božične risbe zbere v knjigi, so podnapisi ponatisnjeni.

• „On the look out for good children“: Božiček opreza za pridnimi otroki.
• „Account book, record of behaviour“: knjiga računov, register vedenja.
• „Work-shop“: delavnica, kjer pripravljajo igrače.
• „Santa Claus stable“: hlev za njegove živali.

Ista zbirka vsebuje še eno slastno risbo, „Santa Claus's Rebuke“, Božičkovo grajo. Na njej vidimo dečka, ki obljublja „I'll never do it again“, nikoli več ne bom tega naredil, in sporočilo Božičku: „Tommy has been such a naughty boy“, podpisano „Papa and Mama“. Prizor kaže, da so že v 19. stoletju starši veljali za odlične obveščevalce.

Nastov register sodi v mesto New York, kjer se je lik Božička oblikoval korak za korakom. Preostanek zgodbe, od škofa iz Myre do Harper's Weekly, pripoveduje članek resnična zgodba o Božičku.

Kaj so leta 1821 dobili nepridni otroci?

Petinštirideset let pred Nastom je ločevanje med pridnimi in manj pridnimi že tu. Leta 1821 newyorški tiskar William B. Gilley izda „The Children's Friend“, majhno knjižico z osmimi barvnimi gravurami, namenjeno otrokom „od petega do dvanajstega leta“. Njena pesem, „Old Santeclaus with Much Delight“, obiskovalca pripelje na božični večer in ne več 6. decembra.

Pridnim otrokom Santeclaus prinese „nagrade“, kot pravi podnapis prve gravure: lepe knjige, punčke, žoge, jabolka. Kjer najde otroke, ki so se slabo vedli, pusti nekaj drugega: dolgo črno brezovo šibo, ki naj jo uporabijo starši.

Najslavnejša pesem, dve leti pozneje, o kazni ne govori več. Obiskovalec v pesmi „A Visit from St. Nicholas“, objavljeni leta 1823, napolni nogavice, ne da bi koga sodil, in odide z voščilom „Happy Christmas to all“. Brezova šiba je počasi izginila iz zgodb o Božičku.

Od kod seznam, ki ga „dvakrat preveri“?

Iz pesmi „Santa Claus Is Comin' to Town“, ki sta jo leta 1934 napisala skladatelj J. Fred Coots in tekstopisec Haven Gillespie, izdala pa jo je založba Leo Feist. V njej izvemo, da Božiček sestavi seznam, ga dvakrat preveri, da izve, kdo je bil priden, in da celo ve, kdaj spimo in kdaj smo budni. Ker je besedilo še zaščiteno, ga tu ne navajamo, a vsak ga lahko zabrunda.

Prvi znani posnetek je posnel Harry Reser s svojim orkestrom 24. oktobra 1934, pel je Tom Stacks. Uspeh pride naslednji mesec: Eddie Cantor jo novembra 1934 zapoje v svoji radijski oddaji. Po Wikipediji se v štiriindvajsetih urah po oddaji proda več kot 30.000 plošč in 500.000 not. Drugi viri navajajo skromnejše številke, a vsi govorijo o takojšnjem uspehu.

Od takrat je „dvakrat preverjeni“ seznam postal najbolj znana podoba Božičkovega registra. 13. decembra 1970 televizija ABC predvaja animirani film studia Rankin/Bass z enakim naslovom. V njem poštar pripoveduje o Božičkovi mladosti, ko ga je vzgajala družina palčkov izdelovalcev igrač, Kringlovi, in o njegovem srečanju z učiteljico Jessico, ki jo srečamo v članku ali ima Božiček ženo.

Kaj je v veliki knjigi svetega Miklavža?

Na Nizozemskem in v Belgiji Sinterklaas nikoli ne gre nikamor brez velike rdeče knjige. Po izročilu vanjo vse leto zapisuje, ali je bil vsak otrok priden ali ne. S parnikom pripluje sredi novembra, prvo soboto po 11. novembru, darila pa se delijo 5. decembra zvečer, na *pakjesavond*, „večer paketov“.

Stare pesmi so bile bolj grozeče. Pripovedovale so, da lahko neubogljive otroke stlačijo v vrečo in odpeljejo v Španijo, svetnikov spremljevalec pa je nosil šibo, *roe*, s katero jih je našeškal. Sodobne različice so obe grožnji opustile. Ostala je knjiga in čevlji ob kaminu, ki jih svetnik napolni s sladkarijami ali majhnim darilom.

Sveti Miklavž ima to vlogo dobrohotnega sodnika že dolgo, njegov god 6. decembra pa jo ohranja po vsej Evropi. Kdo je bil škof iz Myre in zakaj bdi nad otroki, pripoveduje članek kdo je bil sveti Miklavž.

Kdo kaznuje nepridne otroke?

V Franciji to vlogo prevzame Père Fouettard. Oblečen v črno in z veliko butaro vej na hrbtu spremlja svetega Miklavža v noči s 5. na 6. december, poroča vodnik Routard. Uradna spletna stran francoskega turizma dodaja, da ga spremlja v velikem delu države, da ga v Alzaciji imenujejo Hans Trapp, v Loreni Ruppelz, v Boulogne-sur-Mer pa ga ni, saj tam svetnik v sprevodu hodi sam.

V Loreni je sveti Miklavž zavetnik pokrajine od leta 1477. Zjutraj 6. decembra otroci glede na svoje vedenje najdejo sladkarije ali premog, njegova običajna darila pa so pomaranča in medenjak z njegovo podobo. V Nancyju veliki sprevod na vozu popelje svetnika, Père Fouettarda, mesarja in tri otroke iz legende.

V avstrijskih in bavarskih Alpah se spremljevalec imenuje Krampus. Rogat in kosmat, z brezovo šibo v roki, gre na ulice zvečer 5. decembra, na Krampusnacht. V Italiji pride Befana v noči 5. januarja in otrokom, ki se niso lepo vedli, pusti premog, najpogosteje črno obarvan kandiran sladkor. Vse te obiskovalce predstavlja članek prinašalci daril po vsem svetu.

Kaj se zgodi, če si na seznamu nepridnih?

Stare zgodbe govorijo o premogu in brezovih šibah. Današnje pripovedi so veliko nežnejše, in register Severnega tečaja prav tako. Seznam se vodi vse leto, ne le en slab dan. Otrok, ki se v torek skrega z bratom, v sredo pa mu pomaga pospraviti, je že prehodil pol poti.

• Popraviti: iskren „oprosti“ šteje, še posebej, če pride sam od sebe.
• Pomagati: pogrniti mizo, potolažiti prijatelja, deliti igračo.
• Povedati: pismo Božičku je idealno mesto, da opišeš svoj trud.
• Preveriti: detektor pridnih otrok pokaže, kam gre tehtnica, seznam pridnih otrok pa, kdo je že zapisan.

Obiskovalec iz pesmi iz leta 1823 je pri tem dober zgled: napolni vse nogavice, ne da bi izbiral, in vošči „Happy Christmas to all“. Za vse druge njegove talente, od letenja jelenov do dimnika, po katerem se dvigne s kimljajem, si oglejte Božičkove moči.