Božič v Združenem kraljestvu: Father Christmas, crackerji, kraljev nagovor in Boxing Day

Father Christmas ali Santa: kdo obišče britanske otroke?

Britanski otroci rečejo enako Father Christmas ali Santa. Prvi je star angleški lik, bolj poosebitev praznika kot prinašalec daril, ki ga je Ben Jonson na odru pustil govoriti že leta 1616. Drugi je v šestdesetih letih 19. stoletja prišel iz Amerike s sanmi in jeleni, v sedemdesetih letih pa sta se lika zlila v enega. Prehod od zelenega plašča k rdečemu kostumu opisuje naš članek o Božičkovem kostumu.

Dolgo časa pismo ni šlo na pošto, temveč v kamin. Položili so ga nad plamene in vlek ga je odnesel navzgor, proti Severnemu tečaju. Knjižničarka univerze v Oxfordu pripoveduje, da je kot otrok to počela vsako leto. Nekatera pisma niso nikoli dosegla neba: leta 1996 so delavci v dimniku neke spalnice našli zataknjeno pismo z datumom 8. decembra 1911. Deklica Mabel je v njem prosila za knjigo zgodb, album za razglednice, škatlo čokoladnih bonbonov in ropotuljico za sestrico.

Med obema vojnama so v Oxfordu otroci J. R. R. Tolkiena pisma polagali h kaminu. Dvajset let so dobivali ilustrirane odgovore, podpisane s Father Christmas in poslane s Severnega tečaja, ki so pozneje izšli pod naslovom *The Father Christmas Letters*. Danes otroci pišejo raje na dobro utečen poštni naslov: Santa's Grotto, Reindeerland, XM4 5HQ. Pišete mu lahko tudi z naše strani za pisma.

Na večer 24. decembra mu pustijo prigrizek. Po anketi, ki jo je decembra 2025 objavil HelloFresh, 53 % gospodinjstev, ki kaj pustijo, izbere mince pie, približno 1,68 milijona gospodinjstev doda kozarček alkohola, največkrat šerija, 36 % pa jih pripravi korenček za Rudolfa. Različice iz drugih držav zbira naš članek o tem, kaj pustimo Božičku.

Kdo je izumil božične crackerje?

Cracker je tulec iz bleščečega papirja, na obeh koncih zavit kot bonbon. Dva gosta ga vlečeta vsak s svoje strani, tulec se z majhnim pokom raztrga, in kdor obdrži večjo polovico, dobi vsebino: papirnato krono, šalo in majhen predmet. Vlečejo ga na začetku božičnega obeda, krona pa ostane na glavi do pudinga.

Njegov domnevni izumitelj je Tom Smith (1823-1869), slaščičar, ki je v štiridesetih letih 19. stoletja odprl trgovino na Goswell Road v Clerkenwellu. Po navedbah muzeja Victoria and Albert je v Parizu spoznal bonbon, zavit v papir, zasukan na obeh koncih, in vanj vtaknil ljubezenski listek, da bi sladkarije prodajal tudi zunaj sezone. Zamisel o poku naj bi mu dalo poleno, ki je prasketalo v kaminu. Oxfordski slovar navaja vlečenje crackerjev že leta 1847, kar izročilo šteje za letnico izuma.

Mehanizem so izpopolnili v šestdesetih letih 19. stoletja: dva papirnata trakova, eden premazan s srebrovim fulminatom, drugi hrapav, ki ob trenju počita. Tomov sin Walter je dodal pisane papirnate klobučke in drobna darila iskal po Evropi, Ameriki in Japonskem. Podjetje s sedežem na Finsbury Square v Cityju je v devetdesetih letih 19. stoletja zaposlovalo okoli 2000 ljudi, med njimi veliko žensk, ki so vse lepile in zgibale ročno.

Crackerji so sledili vsem modam: jazzu, Tutankamonu, avtomobilom, Charlieju Chaplinu, radiu. Znamka še vedno izdeluje razkošne crackerje za kraljevi dvor, njihova okrasitev in vsebina pa ostajata skrivnost. Največji cracker vseh časov je meril 63,1 metra: povlekli so ga 20. decembra 2001 v neki šoli v Cheshamu v grofiji Buckinghamshire.

Zakaj Britanci 25. decembra ob 15. uri poslušajo kralja?

Vladarjevo božično poslanico si je zamislil BBC. Njegov direktor John Reith jo je prvič predlagal leta 1922; kralj Jurij V. je zavrnil. Deset let pozneje je privolil. Na božični dan 1932 je po radiu spregovoril iz majhne pisarne v Sandringhamu, svoji rezidenci v Norfolku, in tako odprl radijsko službo imperija, predhodnico BBC World Service. Besedilo pripisujejo Rudyardu Kiplingu. Nagovor je trajal dve minuti in pol in dosegel okoli 20 milijonov poslušalcev.

Poslanica sprva ni bila redna: leta 1936 in 1938 je ni bilo. Utrdila jo je vojna, z nagovorom Jurija VI. leta 1939. Elizabeta II. je svojo prvo poslanico prav tako iz Sandringhama imela leta 1952, deset mesecev po očetovi smrti. Leta 1957 so jo prvič prenašali po televiziji, v živo. Od leta 1960 jo snemajo vnaprej, da jo lahko pošljejo v države Commonwealtha.

Od vojne je ostalo brez poslanice le eno leto: 1969, ko je nagovor odstopil mesto ponovitvi dokumentarca *Royal Family*. Leta 2003 so ga prvič v celoti posneli na prostem, v vojašnici Combermere v Windsorju. Kralj Karel III. je svojo prvo poslanico posnel decembra 2022, tri mesece po materini smrti, v kapeli svetega Jurija v Windsorju. Postala je najbolj gledani kraljevi božični nagovor, kar so jih kdaj izmerili. Poslanico vsako leto predvajajo ob 15. uri po londonskem času, v mnogih družinah med glavno jedjo in sladico.

Kdo je v Anglijo prinesel smreko in božično voščilnico?

Smreko pogosto pripisujejo princu Albertu, nemškemu soprogu kraljice Viktorije. Predvsem jo je populariziral. Po navedbah English Heritage je prva znana smreka v Angliji tista kraljice Charlotte, nemške soproge Jurija III., postavljena v Queen's Lodge v Windsorju decembra 1800. Albert je decembra 1840 iz Coburga dal pripeljati več smrek. A vse je spremenila grafika: leta 1848 je *Illustrated London News* pokazal kraljevo družino ob drevesu, obloženem z okraski. Leta 1853 so se pojavili prvi oglasi za okraske za smreko, okoli leta 1860 pa je bilo drevo v srednjem sloju že zelo razširjeno.

Voščilnica se je rodila v istem desetletju, v Londonu. Leta 1843 je Henry Cole, poznejši prvi direktor muzeja Victoria and Albert, prijatelja, slikarja Johna Callcotta Horsleyja, prosil, naj nariše voščilnico. V njegovem dnevniku piše, da je risbo prejel 17. decembra. Natisnili so tisoč izvodov in jih prodajali po en šiling, kar je bila za tisti čas visoka cena, podvig pa so ocenili kot poslovni neuspeh. Eden od teh prvih izvodov je bil leta 2013 na dražbi prodan za 22.000 funtov.

Najslavnejša smreka v državi prihaja iz Norveške. Od leta 1947 Norveška Londončanom vsako leto podari smreko kot zahvalo Združenemu kraljestvu za podporo med drugo svetovno vojno. Drevo, staro od 50 do 60 let in visoko več kot 20 metrov, izberejo v gozdovih okoli Osla, kjer mu gozdarji pravijo „kraljica gozda“. Čez Severno morje pripluje z ladjo, na Trafalgar Squaru ga okrasijo z navpičnimi lučkami po norveško, ob njem pa ves december pojejo zbori. Podrejo ga tik pred dvanajsto nočjo in ga zmeljejo v zastirko.

Mince pies in Christmas pudding: kaj Britanci jedo za božič?

Mince pie je majhna zaprta pitica, polnjena z *mincemeatom*: rozinami, kandiranimi lupinicami, jabolki, začimbami in mastjo. Beseda pomeni „mleto meso“, in to je nekoč tudi vsebovala. Kuharska knjiga iz leta 1390, *The Forme of Cury*, navaja recept za „tartes of flesshe“ z mleto svinjino, figami, rozinami in začimbami. Leta 1615 je Gervase Markham objavil „minc't pies“ z ovčetino in ledvično mastjo, pečene v debeli skorji, imenovani *coffyn*. Meso je postopoma izginilo, začimbe so ostale.

Trdovratna legenda trdi, da je Oliver Cromwell prepovedal mince pies. V resnici je odlok iz leta 1647 odpravil verske praznike, tudi božič, ni pa prepovedal nobene jedi; zgodovinarka kulinarike Sam Bilton govori o mitu. Drugo izročilo svetuje, naj jih poješ po eno na vsakega od dvanajstih božičnih dni, saj vsaka pitica obljublja mesec sreče v prihodnjem letu. Britanci so jih leta 2025 pojedli približno 175 milijonov.

Christmas pudding izhaja iz *plum pottage*, kaše iz mesa in suhega sadja, ki je v 18. stoletju postala sladka. Kuhani kolač iz moke, sadja, masti, sladkorja in začimb, okronan z bodiko, se jasno pojavi v tridesetih letih 19. stoletja. Charles Dickens ga je leta 1843 v *Božični pesmi* flambiral s konjakom, Eliza Acton pa ga je leta 1845 prva v kuharski knjigi imenovala „Christmas pudding“. Da vsebuje trinajst sestavin, za Kristusa in dvanajst apostolov, je legenda, ki je nič ne potrjuje.

Pripravijo ga tedne vnaprej, na *Stir-up Sunday*, peto nedeljo pred božičem. Ime izhaja iz molitve tistega dne v anglikanskem molitveniku, ki se začne z „Stir up“, „zbudi“; viktorijanska doba je iz njega naredila dan, ko vsa družina meša testo. Vanj so skrili majhen srebrnik, threepence ali sixpence, ki je najditelju obljubljal bogastvo. Za različico, ki jo lahko pripravite z otroki, poglejte naše recepte.

Zakaj se 26. december imenuje Boxing Day?

Boxing Day nima nič opraviti z boksom. Ime izhaja iz *Christmas box*, škatle oziroma darila, izpričanega že v 17. stoletju: prvi delovni dan po božiču so trgovci in uslužbenci obiskali svoje stranke, da bi v zahvalo za minulo leto prejeli napitnino. Samuel Pepys to omenja v dnevniku 19. decembra 1663. V velikih hišah so služabniki, ki so stregli 25. decembra, naslednji dan dobili škatlo daril ali ostankov in prost dan za obisk družine.

Druga razlaga se navezuje na cerkveni nabiralnik za uboge, ki so ga včasih odprli in razdelili 26. decembra, na dan svetega Štefana. Na Irskem pravzaprav raje rečejo St Stephen's Day. Zakon Bank Holidays Act iz leta 1871 je 26. december razglasil za dela prost dan v Združenem kraljestvu, razen na Škotskem. Danes je to dan nogometa, s polnim sporedom tekem, ki jih po tradiciji igrajo proti sosedom, da je manj potovanj, in razprodaj: leta 2009 je ta dan po trgovinah hodilo do 12 milijonov Britancev.

In Škotska?

Škotska je bila do božiča dolgo zadržana. Leta 1640 je škotski parlament praznovanje Yula razglasil za nezakonito. Prepoved so odpravili leta 1712, a prezbiterijanska cerkev praznika še naprej ni odobravala, in božič je tam postal dela prost dan šele leta 1958. Škoti so zato svoje veselje preložili na silvestrovo in naslednja dva dneva, kar pojasnjuje pomen Hogmanaya, njihovega novega leta.

1. 1640Škotski parlament prepove praznovanje Yula.
2. 1843Henry Cole da natisniti prvo božično voščilnico.
3. 1847Prva znana omemba crackerjev, ki jih vlečejo pri mizi.
4. 1848Illustrated London News objavi smreko kraljeve družine.
5. 1871Boxing Day postane dela prost dan.
6. 1932Jurij V. ima prvo kraljevo božično poslanico.
7. 1947Prva smreka, ki jo Norveška podari Trafalgar Squaru.
8. 1958Božič postane dela prost dan na Škotskem.