Božič na Japonskem: Santa-san, ocvrti piščanec, jagodna torta in večer za zaljubljence

Ali Japonska praznuje božič?

Da, a po svoje. Po podatkih japonske Agencije za kulturne zadeve je imela država konec leta 2021 približno 1,9 milijona kristjanov, kar je 1,1 % prebivalstva. Božič, クリスマス (*kurisumasu*), tam torej skoraj nima verskega pomena: to je sezonski praznik izložb in luči, brez dela prostega dne. Pravo zimsko družinsko srečanje je novo leto, お正月 (*o-shōgatsu*), ki navadno traja do 4. januarja.

Krščanstvo je prišlo zgodaj, nato pa je bilo iz države izbrisano za več kot dve stoletji. Jezuit Frančišek Ksaver se je leta 1549 izkrcal na območju današnje prefekture Kagošima. Leta 1552 je njegov sopotnik Cosme de Torres zbral japonske vernike v provinci Suō, današnjem Jamagučiju, k božični maši, ki velja za prvo v državi. Leta 1587 je edikt Tojotomija Hidejošija prepovedal misijone. Po uporu v Šimabari leta 1638 je šogunat Edo krščanstvo prepovedal za več kot dve stoletji; le nekaj „skritih kristjanov“ ga je na skrivaj izpovedovalo okoli Nagasakija in na otokih Amakusa.

Božiček pa je prišel mimo Cerkve. Japonci mu pravijo サンタクロース (*Santa Kurōsu*), bolj domače pa サンタさん (*Santa-san*), z vljudnostno pripono, ki iz njega naredi družinskega znanca. Druga imena za Božička so zbrana v našem članku o njegovih imenih po svetu.

Kako je božič prišel na Japonsko?

Božič se vrne z odprtjem države v obdobju Meidži, in sprva prek trgovin. Po poročanju revije Zoom Japon je trgovina z uvoženimi živili 明治屋 (Meidi-ya) leta 1900, potem ko se je iz Jokohame preselila v Ginzo, elegantno tokijsko četrt, postavila svoje prve božične okraske. Fotografija iz obdobja Taišo kaže njeno pročelje z napisom „MERRY XMAS“ in z izveskom, ki je videti, kot da prikazuje Božička. Njen ustanovitelj Isono Hakaru je študiral v Angliji in je želel poustvariti, kar je videl tam. Pesnik Masaoka Šiki, 正岡子規, je že leta 1892, pri 25 letih, napisal haiku o božiču. V obdobju Taišo so revije za dečke in deklice decembrske številke polnile z božičnimi zgodbami in ilustracijami, leta 1925 pa so izšle prve japonske božične znamkice, ki so jih podarjali darovalcem v kampanji proti tuberkulozi.

Naključje koledarja je nato utrdilo datum. Cesar Taišo je umrl 25. decembra 1926, zakon o praznikih pa je na ta dan uvedel spominski dan. Dvajset let je bil 25. december na Japonskem torej dela prost dan, iz razloga, ki z božičem nima nič. Leta 1928 je dnevnik Asahi Šimbun lahko zapisal, da je božič postal vsakoletni dogodek in da otroci obožujejo Božička. Decembra 1931 je Mijako Šimbun napovedal, da bo božič prišel v več kot 7.400 kavarn.

Leta 1948 so dan cesarja Taiša odpravili in 25. december je spet postal navaden delavnik. Statusu praznika se je približal še drugič: od leta 1989 do 2018 je rojstni dan cesarja Akihita, državni praznik, padel na 23. december in mnogim družinam dal prost dan tik pred božičem. Od leta 2020 rojstni dan cesarja Naruhita praznujejo 23. februarja.

1. 1549Frančišek Ksaver se izkrca na območju današnje prefekture Kagošima.
2. 1552Prva znana božična maša, v provinci Suō.
3. 1638Krščanstvo je prepovedano za več kot dve stoletji.
4. 1900Meidi-ya postavi svoje prve božične okraske v Ginzi.
5. 1926Cesar Taišo umre 25. decembra, ki postane praznik.
6. 194825. december spet postane navaden dan.
7. 1974Prva božična kampanja KFC Japonska.

Zakaj Japonci za božič jedo KFC?

Vse se začne z oglaševalsko kampanjo. Leta 1974 je Kentucky Fried Chicken, ki je na Japonsko prišel nekaj let prej, začel svojo prvo božično akcijo s sloganom „Kentucky for Christmas“, クリスマスにはケンタッキー (*Kurisumasu ni wa Kentakkī*). Ponudba je združevala vedro ocvrtega piščanca in steklenico vina, za praznovanje med odraslimi. Po pripovedi podjetja naj bi zamisel dobil uslužbenec, ki je v neki tokijski restavraciji slišal tujega gosta tožiti, da na Japonskem ne more najti purana.

Stava se je obnesla nad vsemi pričakovanji. Danes je 24. december za KFC Japonska najbolj obremenjen dan v letu, s prometom, ki je približno desetkrat večji kot na povprečen dan. Prednaročila se odprejo že konec oktobra, japonski turistični urad pa navaja, da stranke rezervirajo tedne vnaprej in nato ure čakajo v vrsti za svoje naročilo. Po podatkih revije Fortune je KFC Japonska leta 2018 med 21. in 25. decembrom zabeležila okoli 68 milijonov dolarjev prodaje, skoraj 10 % letnega prometa.

Praznični meni se vsako leto spremeni, s prilogami, okrašeno škatlo in spominskim krožnikom. Pred restavracijami so kipi polkovnika Sandersa v naravni velikosti, ustanovitelja verige, za sezono oblečeni v Božička. Revija Zoom Japon to navado, da se božič praznuje z ocvrtim piščancem, ocenjuje kot verjetno edinstveno na svetu, zahodne obiskovalce pa še vedno zabava.

Kaj je japonska božična torta?

Japonska božična torta, クリスマスケーキ (*kurisumasu kēki*), ni ne božično poleno ne puding. To je zelo lahek biskvit, nadevan in prekrit s stepeno smetano, okrašen s celimi jagodami, pogosto z majhnim sladkornim Božičkom ali čokoladno ploščico. Rdeče-bela, v barvah japonske zastave, se naroči vnaprej in decembra prodaja v vseh pekarnah.

Njena zgodba vodi prek hiše 不二家 (Fujiya), verige slaščičarn po vsej državi. Po podatkih japonskega nacionalnega turističnega urada je slogan Fujiye iz leta 1922, „Jejmo torto za božič!“, pomagal utrditi tradicijo. Torta, kakršno poznamo, se je razširila predvsem po vojni: po poročanju Zoom Japon je Fujiya njen prototip ustvarila v začetku 50. let, med baby boomom, ko sta smetana in jagode postali znamenji ponovne blaginje.

Torta je dala celo izraz. V 80. letih so samskim ženskam, starejšim od 25 let, rekli „božična torta“, kot tistim tortam, ki po 25. decembru neprodane hitro izgubijo vrednost. Po poročanju Zoom Japon je izraz postal redek, ker se mnoge Japonke poročijo pozneje ali sploh ne in ker samski stan po 25. letu ni več stigmatiziran. Za peko praznične torte z otroki si oglejte naše recepte.

Zakaj je božični večer na Japonskem praznik zaljubljencev?

Na Japonskem je 24. december bolj podoben valentinovemu kot družinski večerji. Pari rezervirajo mizo v restavraciji, se sprehajajo pod okrasnimi lučmi, obiščejo božične sejme v nemškem slogu in si izmenjajo darila. Te večere spremlja pesem: クリスマス・イブ („Christmas Eve“) avtorja 山下達郎 (Tatsuro Yamashita), izšla na albumu *Melodies* leta 1983.

Pesem zaslovi zaradi oglasov železniške družbe JR Central za njen „Xmas Express“. Leta 1990 pride na vrh lestvice prodaje, prodana je bila v skoraj dveh milijonih izvodov in se že več kot petintrideset let vsako božično sezono vrača med sto najbolje prodajanih. Družina na božični večer kljub temu ni izginila: leta 2009 je anketa veleblagovnice Printemps Ginza pokazala, da je 53 % samskih 24. december preživelo z družino, 47 % pa na zmenku.

Okrasne luči so del prizorišča. Najbolj ganljiva je najbrž Luminarie v Kobeju, 神戸ルミナリエ, ki je nastala decembra 1995 v spomin na žrtve velikega potresa Hanšin-Avadži januarja istega leta. Na Hokaidu praznik Jukitoro v Džozankei Onsenu z okoli 2.000 svečami osvetli okolico svetišča Džozankei.

Kako Božiček prinaša darila na Japonskem?

Malo japonskih hiš ima dimnik. Po običaju darila zato pridejo v noči s 24. na 25. december in so zjutraj ob otrokovi blazini, 枕元 (*makuramoto*). Japonski turistični urad poroča, da si mnogi otroci predstavljajo, da se Božiček prikaže kot po čarovniji, ne da bi šel skozi dimnik. Isti urad opominja, da si večino zimskih daril izmenjajo raje za novo leto, ko se družine zberejo.

Šole so takrat že na zimskih počitnicah in država se prevesi v novo leto. Spotoma si Japonska privošči še zadnji glasbeni obred: Beethovnovo Deveto simfonijo, 第九 (*daiku*), ki jo ob koncu leta igrajo povsod. V Osaki jo zbor 10.000 ljudi poje v nemščini. Če želi vaš otrok poslati svoj seznam Santa-sanu pred 24. decembrom, je naša stran za pisma odprta vse leto.