Zgodovina pisem Božičku: od kamina do sekretariata v Libournu

Kako so pošiljali pismo Božičku pred pošto?

Skozi kamin. Zgodovinarka ameriške poštne službe (USPS) to povzema takole: eden od prvih načinov pošiljanja pisma je bil, da so ga položili v ognjišče, ker so verjeli, da dim odnese želje na Severni tečaj. Pismo so sežgali ali pa ga zagozdili v dimnik, da bi ga obiskovalec našel, ko pride mimo. Revija Mental Floss poroča, da so na Škotskem nekateri otroci pomolili glavo v kamin in svoje želje zakričali proti nebu.

Logika je preprosta: če Božiček vstopi skozi kamin, je treba pošto pustiti tam. O tem, od kod ta vhod, pripovedujemo v članku Zakaj Božiček pride skozi dimnik?. Pismo malih Howardovih iz Dublina, podpisano „A or H Howard“, so našli natanko tam, kamor sta ga avtorja položila: v dimniku spalnice, da bi ga Božiček videl. Popis prebivalstva iz leta 1911 na tem naslovu navaja tri otroke, med njimi desetletno Hannah in sedemletnega Freda.

Na prelomu stoletja začne kamin izgubljati bitko. Decembra 1901 časnik Chicago Daily Tribune ugotavlja, da otroci svoja pisma zdaj zaupajo pošti. Nekateri napišejo zelo natančne naslove: „Mr. Santa Claus, Frost Mansion, In the Land of Snow, North Pole“, torej „Dvorec Ivje, v deželi snega, Severni tečaj“.

Kdo je pisal prve Božičkove odgovore?

Starši, dolgo pred poštarji. V Cambridgeu v Massachusettsu Fanny Appleton Longfellow, žena pesnika Henryja Wadswortha Longfellowa, več let vzdržuje dopisovanje med svojimi otroki in Santa Clausom. Arhivi hiše, ki jih hrani National Park Service, hranijo pisma, ki sta jih „SANTI CLAUS“ naslovila njena sinova Charles in Ernest, ter odgovore, naslovljene na Charlesa, Ernesta in Alice. Pisava teh odgovorov je zelo podobna Fannyjini.

Ernestovo pismo, napisano v začetku petdesetih let 19. stoletja, ko je bil star med šest in deset let, prosi za vojaško kapo, pas za naboje, okrašen s srebrnim orlom, škatlo tesarskega orodja in „SPIE GLRS“, daljnogled z negotovim črkovanjem. Vsako darilo je narisano ob besedi, skupaj z družinsko hišo na Brattle Streetu in majhnimi sanmi v kotu strani.

Odgovori, podpisani s „Santa“, otroke pohvalijo za dobra dela in jih nežno opomnijo na slabe navade. Na božični večer leta 1851 Charley dobi očitek, da do mlajšega brata ni dovolj prijazen.

V Angliji najslavnejši primer prihaja iz Oxforda. Od leta 1920 do 1943 J. R. R. Tolkien vsako leto na božični večer svojim otrokom napiše pismo Father Christmasa. Vse se začne, ker je njegov najstarejši sin John, star tri leta, vprašal, kdo je Božiček in kje živi. Po navedbah Univerze v Oxfordu so nekatera pisma prinesel poštar, ki ga je Tolkien posvetil v skrivnost, druga pa so se pojavila ob ognjišču, opremljena z znamkami s Severnega tečaja, katerih cena je bila „2 poljuba“.

Kako so časopisi spodbudili otroke k pisanju?

Naslovnica revije Harper’s Weekly 30. decembra 1871 prikazuje Božička za pisalno mizo, zatopljenega v pošto. Risbo je naredil Thomas Nast, ki je lik za to revijo ilustriral od leta 1863. Božiček pisma razvršča na dva kupa: kup pridnih in kup porednih otrok. Mental Floss ugotavlja, da se poročila o pismih Božičku na poštah povečajo v letu po objavi risbe.

Štafeto prevzame lokalni tisk. Leta 1901 časnik Monroe City Democrat v Missouriju obljubi „dve nagradi“ za najlepše pismo Božičku. Leta 1922 Daily Ardmoreite v Oklahomi nagradi tri najboljša. Zmagovalna pisma natisnejo v časopisu, pogosto z otrokovim naslovom, kar bi danes vzbudilo grozo.

Časopisi prejemajo tudi pisma, ki ne prosijo za igrače. Leta 1897 osemletna Virginia O’Hanlon piše newyorškemu časniku Sun, da bi izvedela, ali Božiček obstaja, ker ji je oče rekel: „Če piše v Sunu, je res.“ Odgovori ji uvodničar Francis P. Church. Njeno pismo še vedno hrani njena družina. O tem odgovoru in o tem, kaj lahko nauči starše, pripovedujemo v članku Kako otroku povedati resnico o Božičku.

Od kdaj ameriška pošta odgovarja Božičku?

Sprva sploh ne odgovarja. Pravilnik pisma z „izmišljenim“ naslovom uvršča med nevročljiva. Če je mogoče, jih vrnejo pošiljatelju, sicer jih pošljejo v Dead Letter Office v Washingtonu, službo za mrtva pisma, ki jih odpre, poskusi najti otroka in jih nato uniči. Odpiranje tuje pošte je kaznivo dejanje, tudi za poštarja.

Nekateri uslužbenci ne ubogajo. Sredi devetdesetih let 19. stoletja uradniki Dead Letter Officea dovolijo „bogatemu starcu“, da vsako leto odnese dvajset ali trideset pisem in izpolni želje otrok. Leta 1894 Harris Eames, upravnik pošte v West Havnu v Connecticutu, odpre pismo sedemletne Fannie, naslovljeno na „Sandy Clous“. Družino pozna, obvesti mestne trgovce in dva dni pozneje, na božični večer, pred vrati čaka kup daril.

1. 190713. decembra poštni minister George von L. Meyer dovoli izročanje pisem Božičku dobrodelnim organizacijam.
2. 1908Dovoljenje preklicano: v New Yorku se je število pisem povečalo za več kot trinajstkrat in društva nimajo časa preverjati prošenj.
3. 19111. novembra minister Frank H. Hitchcock dovoljenje znova uvede.
4. 1912Hitchcock dovoljenje obnovi. USPS začetek svojega programa Letters to Santa postavlja v to leto in leta 2012 praznuje stoletnico.
5. 1913Pravilo vstopi v poštni pravilnik, kjer je še danes.

V začetku petdesetih let 20. stoletja društva svoje zbiranje daril poimenujejo „Operation Santa Claus“. Ime se prime programa newyorške pošte, kamor ljudje prihajajo „posvojit“ pismo v stavbo James A. Farley Building na 8. aveniji. Samo mesto prejme več kot pol milijona pisem na sezono.

Pravila se zaostrijo, da bi zaščitili otroke. Leta 2006 USPS določi nacionalna navodila in od posvojiteljev zahteva osebni dokument. Od leta 2009 je otrokov naslov prikrit in nadomeščen s številko: darovalec paket prinese na pošto, ki ga odpošlje, ne da bi on kdaj videl naslov. Leta 2017 prvi preizkus Newyorčanom omogoči spletno posvojitev pisem. Leta 2020 se digitalna posvojitev odpre za vso državo: več kot milijon obiskovalcev in več kot 21 000 odposlanih paketov.

Kako je francoska pošta začela odgovarjati otrokom?

V Franciji je težava enaka, zakon pa še strožji. Pismo brez znanega prejemnika gre v Dépôt central des rebuts, osrednji oddelek za nevročljive pošiljke na glavni pošti v Parizu, na naslovu 52 rue du Louvre. Ta služba, urejena s kraljevim odlokom iz leta 1771, je edina pooblaščena, da prekrši tajnost dopisovanja, da bi našla prejemnika. Ker Božiček nima naslova, otroška pisma tam uničijo.

Januarja 1958 Bulletin d’information des PTT prvič omeni „obilno Božičkovo pošto“. Pisma prihajajo iz vse Francije, pa tudi iz Severne Afrike, Gvineje in z Madagaskarja, na severu pa na kuverti Božička pogosto nadomesti sveti Miklavž. Decembra 1959 ista revija navede številko: v oddelek za nevročljive pošiljke na leto prispe približno 4000 pisem.

Upravnice pošt, ki so odgovarjale na skrivaj

Na podeželju se nekatere poštarice postavijo zunaj zakona. Odette Ménager, upravnica pošte v kraju Nueil-sur-Layon v departmaju Maine-et-Loire od leta 1948 do 1956, otrokom v Božičkovem imenu odgovarja s „tresočo se pisavo“, pisavo zelo starega gospoda, odgovore pa pošilja brez znamke. Skrivnost ohrani do svoje smrti leta 1977.

V kraju Veules-les-Roses v departmaju Seine-Maritime enako ravna Magdeleine Homo v začetku petdesetih let. Podpisuje se „Le Père Noël“, lepi stare znamke in dodaja „par avion“, da bi bilo bolj verodostojno. Njena pismonoša Juliette Leboucher, ki pozna vse družine, ji pomaga prilagoditi nasvete. Okrog leta 1958 zaprosi za uradno dovoljenje in ga dobi, od osrednje uprave in, kot pravijo, od samega ministra. Nekaj let pozneje je preobremenjena in mora odnehati.

Uprava zamisel prevzame leta 1962. Jacques Marette, minister za PTT od aprila 1962 do aprila 1967, organizira „službo Božičkove pošte“ na nacionalni ravni. Prvo dopisnico z odgovorom nariše René Chagnard, imenovan Chag: na njej poštar s kapo izroča pošto Božičku na vrhu dimnika. Besedilo napiše ministrova sestra Françoise Dolto, takrat širši javnosti še neznana. Kot otrok je tudi sama pisala Božičku, pri petih letih, in ga prosila za majhno poštarsko škatlo.

Tisto leto odpošljejo 2000 dopisnic. Leta 1963 služba prejme 18 300 pisem, obdela pa jih le približno 5000: samo 28 % jih ima na hrbtni strani otrokov naslov, navade, ki je družine še niso osvojile.

Zakaj pisma Božičku prispejo v Libourne?

Ker se je tja preselil oddelek za nevročljive pošiljke. Pariškemu oddelku primanjkuje prostora, vlada Georgesa Pompidouja pa želi decentralizirati javne službe. 26. novembra 1965 župan Libourna Robert Boulin mestnemu svetu predstavi načrt, da bi oddelek sprejeli. 20. marca 1967 se ta naseli sredi vinogradov, na kraju Les Grandchamps, pod imenom Centre de recherche du courrier, center za iskanje pošte.

Naslednja leta so burna. Leta 1968 pošta po majskih stavkah nabere šest mesecev zamude, služba je odpovedana in 96 000 pisem ostane brez odgovora. Delo se nadaljuje leta 1969. Januarja 1970 jo revija Postes et Télécommunications prvič predstavi pod imenom „Secrétariat du Père Noël“, Božičkov sekretariat. Prva tajnica, zaposlena za to nalogo, Maryvonne Large, dela z 18 uslužbenkami. Decembra morajo vzdrževati ritem „enega odgovora na minuto“.

Leta 1972 si služba, zadolžena za dopisnice, da listino pravil. Besedilo se mora vsako leto spremeniti, a ostati prepoznavno, saj veliko otrok piše štiri ali pet let zapored. Brati ga morajo znati že v vrtcu. Nikoli ne sme trditi, da Božiček obstaja, le pustiti, da se to sluti. In diskretno omenja Božičkovo obremenjenost, saj ne more priskrbeti vsega. Naftna kriza in stavke leta 1974 znova pustijo 72 000 pisem brez odgovora.

Sekretariat je še vedno v Libournu. Leta 2025 je znova odprl vrata 19. novembra s 60 palčki in gostujočim peresom, pisateljem in režiserjem Nicolasom Vanierjem, za Michelom Bussijem in Olivio Ruiz prejšnje leto. Francoska pošta pravi, da vsako leto spremlja več kot milijon otrok, v več kot 2300 poslovalnicah postavi posebne nabiralnike in odgovarja tudi v angleščini. Dovolj je, da na kuverto napišete „Père Noël“, na hrbtno stran pa svoj naslov, pred 20. decembrom. Uporabite lahko tudi našo stran pismo Božičku.

Katere države odgovarjajo na pisma Božičku?

Sledile so številne nacionalne pošte. Natančni naslovi in način, kako napisati kuverto, so podrobno opisani v članku Kje živi Božiček?. Pomembni datumi so spodaj.

• Avstrija, 1950: tega leta odpre vrata pošta Christkindl pri Steyru. Odgovarja na pisma, naslovljena na Jezuščka, in vsako sezono odpošlje približno 1,5 milijona pošiljk s svojo znamko in božičnim žigom.
• Kanada, 1982: Kanadska pošta začne šteti pisma, naslovljena na Božička, s poštno številko H0H 0H0. Leta 2013 skupno število preseže 21,8 milijona, z odgovori v več kot 30 jezikih, vključno z brajico.
• Finska, 1985: Božičkova glavna pošta na polarnem krogu pri Rovaniemiju od takrat prejema pisma, več kot 15 milijonov iz 198 držav, danes pa približno pol milijona na leto. Vsaka pošiljka dobi žig polarnega kroga.
• Združene države, 2020: spletna posvojitev pisem se odpre za vso državo.

Načelo se od Fanny Longfellow ni spremenilo: odrasla oseba pismo pozorno prebere in si vzame čas za odgovor. Če vaš otrok pripravlja svoje, ga stran pismo Božičku vodi korak za korakom, v članku Kako ohraniti božično čarovnijo pa boste našli še druge zamisli za naprej.