Pri koliko letih otroci nehajo verjeti v Božička? Kaj v resnici kažejo raziskave

Pri koliko letih otroci nehajo verjeti v Božička?

Kratek odgovor: povprečno okoli 8. leta. Najnovejša raziskava, ki sta jo 13. novembra 2023 na spletu objavili Candice Mills (Univerza v Teksasu v Dallasu) in Thalia Goldstein (Univerza George Mason), je zajela 48 otrok, starih od 6 do 15 let, ki v Božička niso več verjeli, 44 njihovih staršev in nato še 383 odraslih, ki so se morali spomniti. V obeh skupinah se povprečna starost ob koncu verovanja giblje okoli 8 let, „z veliko variabilnostjo“, dodajata avtorici.

Univerza v Exetru v Združenem kraljestvu je prišla do enake številke. Decembra 2018 je psiholog Christopher Boyle objavil vmesne rezultate svoje ankete „Santa survey“, v kateri je zbral 1200 odgovorov z vsega sveta, večinoma odraslih. Povprečna starost: 8 let. Podatki po državah so zgovorni: 8,03 leta v Angliji, 8,58 leta na Škotskem.

Starejše raziskave mejo postavljajo nekoliko prej. Leta 1994 sta C. J. Anderson in Norman Prentice z Univerze v Teksasu v Austinu intervjuvala 52 otrok, ki so prenehali verjeti: večina je resnico odkrila sama, pri 7 letih. Enoletna razlika je verjetno bolj posledica majhnih ameriških vzorcev kot spremembe časov.

1. 1978Prentice, Manosevitz in Hubbs (American Journal of Orthopsychiatry): verovanje v Božička, velikonočnega zajčka in zobno miško se spreminja s starostjo in s tem, koliko ga starši spodbujajo.
2. 1994Anderson in Prentice izprašata 52 teksaških otrok: resnico odkrijejo okoli 7. leta, pogosto sami.
3. 2015Shtulman in Yoo (Occidental College) pri 47 otrocih, starih od 3 do 9 let, povežeta dvom z razumevanjem tega, kar je fizično mogoče.
4. 2018Univerza v Exetru: 1200 odgovorov, povprečna starost 8 let.
5. 2023Mills in Goldstein (Developmental Psychology): povprečna starost okoli 8 let, tako pri otrocih kot pri anketiranih odraslih.

Kako otroci odkrijejo, da Božiček ne obstaja?

Prevladujeta dve poti, ki se pogosto prepletata. Prva vodi prek drugih: sošolec na igrišču, starejši brat, pogovor odraslih, slišan izza vrat. V raziskavi Millsove in Goldsteinove večina udeležencev takšno pričevanje navaja med razlogi za svoj preobrat. Druga vodi prek opazovanja in sklepanja: trgovska nalepka, ki je ostala na zavoju, prepoznana pisava na listku ob darilu, izračun, koliko hiš je treba obiskati v eni noči.

Poti si ne nasprotujeta. Leta 1994 je večina otrok, ki sta jih izprašala Anderson in Prentice, povedala, da so resnico odkrili sami. Dvajset let pozneje je Andrew Shtulman, psiholog na Occidental Collegeu v Los Angelesu, sklenil, da večina otrok verjetno preneha verjeti zaradi kombinacije obojega: dvom počasi dozori, nato pa ga prevesi slišan stavek.

Vloga fizikalnega sklepanja

Shtulman in njegova sodelavka Rachel Yoo sta 47 otrok, starih od 3 do 9 let, prosila, naj Božičku napišejo pismo z vprašanji in nato razložijo, kako mu vse uspe. Prosila sta jih tudi, naj presodijo, ali so nekateri dogodki, ki z božičem nimajo nobene zveze, mogoči ali nemogoči. Izid: otroci, ki so najbolje ločili mogoče od nemogočega, so bili tudi tisti, ki so dvomili o izvedljivosti Božičkovih podvigov, hkrati pa so ponujali začasne razlage.

Avtorja omenjata tri podvige, ki najbolj kljubujejo fiziki, kot jo razumejo otroci: obiskati vse otroke sveta v eni sami noči, priti skozi ozek dimnik, leteti na lesenih saneh. Ko vas otrok vpraša, kako se Božiček spravi skozi dimovod peči, ne kvari zabave. Razmišlja.

Po čem prepoznate, da vaš otrok začenja dvomiti?

Raziskovalci niso sestavili uradnega seznama „znakov“, njihovi postopki pa kažejo, kaj se spremeni. V pismih iz Shtulmanove raziskave najbolj napredni otroci niso več prosili le za igračo: postavljali so preverjalna vprašanja, o poti, o velikosti vreče, o tem, kako priti v hišo brez dimnika.

• Vprašanja o logistiki: koliko severnih jelenov, koliko hiš, kako pa v stanovanje v desetem nadstropju.
• Primerjave: zakaj Božiček v nakupovalnem središču nima enake brade kot tisti v šoli.
• Neopazni preizkusi: pismo, ki ga skrijejo, da vidijo, ali se odgovor ujema, zvito vprašanje o zavijalnem papirju.
• Neposredno vprašanje, pogosto postavljeno na štiri oči: „Povej mi resnico.“

Ena stvar preseneti veliko staršev: otrok, ki dvomi, tega ne pove nujno. V anketi iz Exetra 65 % vprašanih pripoveduje, da so še naprej igrali igro, čeprav so že vedeli. Anketa ne pove, zakaj. A otrok, ki decembra postavlja manj vprašanj, ni nujno otrok, ki bolj verjame.

Je normalno, da otrok pri 10, 12 ali 15 letih še verjame v Božička?

Raziskave ne navajajo deleža otrok, ki pri 10 ali 12 letih še verjamejo, in ga tudi mi ne bomo izmišljevali. Povedo pa dve koristni stvari. Prvič, variabilnost je velika: v vzorcu Millsove in Goldsteinove so bili otroci do 15. leta, avtorici pa poudarjata razpon okoli povprečja. Drugič, kako dolgo verovanje traja, je deloma odvisno od doma.

Že leta 1978 je skupina Normana Prenticea ugotovila, da se verovanje v Božička spreminja s starostjo otroka in s tem, koliko ga starši spodbujajo, ni pa povezano z drugimi kazalniki otrokove naklonjenosti domišljiji. Z drugimi besedami: desetletnik, ki še verjame, ni otrok „z glavo v oblakih“. Pogosto živi v družini, ki tradicijo goji s prepričanjem.

V isto smer kaže raziskava, ki jo je skupina Karla Rosengrena leta 2025 objavila v reviji Frontiers in Developmental Psychology. Med 486 ameriškimi starši, anketiranimi septembra 2024, jih je 85 % spodbujalo verovanje v Božička, avtorji pa ugotavljajo, da so ga ti starši raje spodbujali pri starejših otrocih.

Kaj pa pri 12 ali 15 letih?

Po 11. ali 12. letu se vprašanje redko postavlja na ta način. Mladostnik, ki „verjame“, pogosto igra vlogo, ki mu je všeč, kar kaže tudi 65 % vprašanih iz Exetra, ki so se pretvarjali. Če resnično dvomite, je najboljši vir še vedno vaš otrok: vprašajte ga, kaj misli, brez zank, in prisluhnite odgovoru.

Je verovanje v Božička za otroke dobro ali slabo?

Razprava je stara in ima resne zagovornike. Novembra 2016 sta Christopher Boyle (Univerza v Exetru) in Kathy McKay (Univerza Nove Anglije v Avstraliji) v reviji The Lancet Psychiatry objavila besedilo z naslovom „A wonderful lie“ (Čudovita laž). Bala sta se, da bi ta laž načela otrokovo zaupanje v starše. Avtorja sta hkrati priznala, da je laž včasih lahko upravičena, na primer ko otroka tolažimo po smrti živali.

Podatki, zbrani od takrat, ta strah blažijo. V anketi iz Exetra leta 2018 56 % vprašanih pravi, da to ni vplivalo na njihovo zaupanje v odrasle, 30 % pa trdi nasprotno. Tretjina se spominja, da jo je to pretreslo, 15 % se jih je počutilo izdane, 10 % jeznih. Raziskava Millsove in Goldsteinove ne ugotavlja „drastične izgube zaupanja“ v starše, manj kot tretjina udeležencev pa opisuje negativna čustva, ki so trajala več kot dva tedna.

Pri koristih je treba biti previden. Starši vanje verjamejo: v raziskavi Rosengrena in sodelavcev je 82 % od 39 staršev, anketiranih leta 2012, videlo prednosti v spodbujanju takšnih verovanj, leta 2024 pa sta bila najpogosteje navedena razloga „običajen del otroštva“ (77,6 %) in veselje (70,8 %). Glede vedenja je anketa iz Exetra neodločna: 34 % odraslih meni, da so bili zaradi verovanja bolj pridni, 47 % ne.

Kar raziskave kažejo najjasneje, se nanaša na način, ne na načelo. Pri Millsovi in Goldsteinovi je bilo zelo vneto spodbujanje mita s strani staršev povezano z več negativnimi čustvi ob odkritju. Odrasli, ki so ohranili samo negativne spomine, so resnico izvedeli pozneje, bolj grobo in največkrat od koga drugega. Kako se tega lotiti, podrobno opisujemo v našem vodniku o tem, kako otroku povedati resnico.

Kako pa konec verovanja doživljajo starši?

To je eden najbolj stalnih izsledkov in eden najbolj ganljivih. Leta 1994 sta Anderson in Prentice opazila, da so otroci svoje odzive na odkritje resnice opisovali precej pozitivno, njihovi starši pa so se imeli za „precej žalostne“. Konec Božička odraslega pogosto bolj obremeni kot otroka.

Ta žalost ne preprečuje prenašanja tradicije. V anketi iz Exetra je 72 % staršev povedalo, da z veseljem pripovedujejo otrokom o Božičku in igrajo igro. Pri Millsovi in Goldsteinovi je med 87 % in 95 % odraslih želelo Božička praznovati s svojimi otroki ali pa so to že počeli. Starši, ki jih je leta 2012 anketirala Rosengrenova skupina, so sami prenehali verjeti povprečno pri 7,5 leta.

V Franciji ima tradicija celo svojo ustanovo. Od leta 1962 francoska pošta La Poste odgovarja na pisma, naslovljena na Božička, prvi vzorčni odgovor pa je napisala psihoanalitičarka Françoise Dolto. Danes Božičkovo tajništvo v Libournu v departmaju Gironde vsako leto spremlja več kot milijon otrok pri njihovem prvem dopisovanju. Nič ne preprečuje otroku, ki je že razumel, da piše še naprej: naša stran pismo Božičku sprejema tudi pisma večjih otrok.