Ali je verovanje v Božička dobro za otroke? Kaj v resnici pravijo psihologi

Kaj lahko raziskave povedo o Božičku?

Začnimo z iskreno omejitvijo: nobena raziskava ni dvajset let spremljala otrok, ki so verjeli v Božička, in drugih, ki vanj nikoli niso verjeli, da bi primerjala njihovo zdravje, uspeh ali zaupanje v starše. Takšen poskus bi bilo skoraj nemogoče izvesti, saj družinskih navad ne žrebamo.

Raziskovalci so preučevali posamezne dele problema. Kako otroci od 4. do 8. leta ločijo resnično od namišljenega? Ali jim igra pretvarjanja pomaga pri sklepanju? Ali so namišljeni prijatelji znak osamljenosti? In kaj občutijo, ko odkrijejo resnico? Glede zadnjega raziskava Candice Mills in Thalie Goldstein, objavljena leta 2023, ni ugotovila „drastične izgube zaupanja“ v starše.

Božiček je na stičišču vsega tega. Je zgodba, ki jo pripovedujejo odrasli, ki jim otrok zaupa, podprta z otipljivimi dokazi (prazen kozarec mleka, darila pod smreko), in jo otrok skoraj vedno na koncu sam razstavi, v povprečju okoli 8. leta. Vsak del raziskav osvetli del te izkušnje.

Ali verovanje v Božička razvija domišljijo?

To je najbolj razširjen argument in ga je vredno natančno pogledati. Angeline Lillard in pet sodelavcev z Univerze v Virginiji je leta 2013 v reviji Psychological Bulletin pregledalo več deset raziskav o igri pretvarjanja. Njihov sklep preseneča: obstoječi podatki „ne podpirajo močnih vzročnih trditev“ o edinstvenem pomenu te igre za razvoj, potrebnih pa je več in kakovostnejših raziskav.

Avtorji ne pravijo, da je domišljijska igra nekoristna. Ločijo tri hipoteze: igra pretvarjanja naj bi bila nepogrešljiva, ali pa le ena od več poti do istega napredka, ali pa naj bi razvoj spremljala, ne da bi ga povzročala. Za sklepanje je druga hipoteza „jasno podprta“: pretvarjanje pomaga, pomagajo pa tudi druge dejavnosti.

Resna sled: „kaj pa če …“

Daphna Buchsbaum in Alison Gopnik sta leta 2012 na Univerzi v Kaliforniji v Berkeleyju 52 tri- in štiriletnim otrokom pokazali „rojstnodnevni stroj“, ki je zaigral „Vse najboljše“, ko so nanj položili predmet z imenom „zando“. Otroci, ki so v igri pretvarjanja s preprosto škatlo in dvema kockama upoštevali pravilo stroja, so tudi bolje odgovarjali na vprašanja, kot je „Kaj pa, če to ne bi bil zando?“. Povezava je obstala tudi ob upoštevanju starosti in izvršilnih funkcij.

Rachel Thibodeau in sodelavci so leta 2016 otroke od 3 do 5 let naključno razdelili med vodeno domišljijsko igro (na primer potovanje na Luno), nedomišljijsko igro (pesmice, podajanje žoge) in običajni pouk, po 15 minut na dan pet tednov. Domišljijska skupina je v delovnem spominu napredovala v primerjavi s skupino nedomišljijske igre, ne pa izrazito v primerjavi z običajnim razredom, pri inhibiciji pa se ni spremenilo nič.

Ali verovanje v Božička naredi otroke lahkoverne?

Biolog Richard Dawkins je leta 1995 v eseju trdil, da so otroci po naravi lahkoverni, pripravljeni verjeti skoraj karkoli, in da je imela ta lahkovernost celo evolucijsko prednost. Jacqueline Woolley, profesorica psihologije na Univerzi v Teksasu v Austinu, je dobršen del svoje kariere preverjala to zamisel. Njeni rezultati ji nasprotujejo.

V njenem laboratoriju so otroci poslušali o nenavadnih živalih. Bolj so verjeli, da žival obstaja, ko je to trdil oskrbnik v živalskem vrtu, kot ko je to rekel kuhar. Že pri 4 letih so izmišljeno žival, „surnita“, imeli za bolj resnično, ko je bila predstavljena v znanstvenem okviru, kot v pravljici. Otroci torej tehtajo, kdo govori in v kakšnem okviru.

Pri Božičku vsi znaki kažejo v isto smer. Trdijo ga odrasli, ki jim otrok najbolj zaupa, televizija ga potrjuje, 25. decembra zjutraj pa je kozarec mleka prazen in piškoti napol pojedeni. Woolleyjeva poroča, da 83 % petletnikov iz njenih raziskav misli, da je Božiček resničen. Ob toliko dokazih, piše, bi bila nerazumna prav nejevera.

Ista logika pojasni konec verovanja. Ansley Tullos in Woolleyjeva sta leta 2009 pokazali, da se šestletniki znajo opreti na namige, ko presojajo, ali je neznana žival resnična, in odsotnost namigov obravnavati kot negotovost, česar štiriletniki še ne zmorejo zanesljivo. Otrok, ki na koncu izračuna, koliko dimnikov bi bilo treba obiskati v eni noči, uporablja prav orodje, ki ga je izostril, ko je verjel.

Ali je otrok, ki še verjame v Božička, preveč sanjav?

Mnogi starši se bojijo, da osem- ali devetletni otrok, ki še verjame, „živi v svojem mehurčku“. Raziskave o namišljenih prijateljih vabijo k bolj umirjenemu pogledu. Marjorie Taylor (Univerza v Oregonu) in Stephanie Carlson (Univerza v Washingtonu) sta leta 2004 spremljali 100 otrok, ki sta jih spoznali pri 3 ali 4 letih in jih znova videli tri leta pozneje. Pri 7 letih jih je 65 % v nekem trenutku imelo namišljenega spremljevalca.

Ti spremljevalci niso bili le stvar malčkov: 31 % šoloobveznih otrok se je v času raziskave igralo z enim od njih, v predšolski dobi pa 28 %. Skoraj 27 % jih je opisalo spremljevalca, o katerem starši niso vedeli ničesar. Carlsonova je povzela: imeti namišljenega spremljevalca je pri šolskem otroku normalno in se pojavlja pri vseh osebnostih.

Raziskava je odkrila celo nasprotno od tega, česar se bojimo. Otroci, ki se skoraj nikoli niso vživeli v drug lik, so dosegli nižje rezultate pri razumevanju čustev drugih. Domišljijska igra po Carlsonovi omogoča vadbo družbenih situacij, na primer sporov, brez velikega tveganja.

Ali otroku lažemo, ko ga prepričujemo, da Božiček obstaja?

To je jedro etične razprave. Novembra 2016 psiholog Christopher Boyle (Univerza v Exetru) in raziskovalka Kathy McKay (Univerza Nove Anglije v Avstraliji) v reviji The Lancet Psychiatry objavita kratek esej z naslovom „A wonderful lie“, čudovita laž. Njun argument: vsi otroci bodo na koncu odkrili, da so jim leta lagali, in bi se lahko vprašali, koliko so vredne druge besede odraslih.

Gre za mnenjsko besedilo, ne za raziskavo, in avtorja priznavata, da je laž otroku včasih lahko upravičena, na primer da ga potolažimo ob smrti živali. Woolleyjeva jima odgovarja, da noben podatek ne kaže, da bi verovanje in nato odkritje bistveno načela zaupanje v starše. Ankete, opravljene od takrat, ki jih podrobno opisujemo v članku o starosti, pri kateri verovanje mine, ji večinoma pritrjujejo.

Na stvar lahko pogledamo tudi drugače. Claude Lévi-Strauss je leta 1952 v eseju „Le Père Noël supplicié“ (Mučeni Božiček) ugotavljal, da odrasli v Božička ne verjamejo, otroke pa spodbujajo, naj vanj verjamejo, in v tem videl nekakšen skupni obred, ne običajne prevare. Mnoge družine to tako tudi doživljajo: kot igro, katere zakulisje otrok nekega dne odkrije in v kateri pogosto sodeluje naprej.

Ali naj Božička uporabimo, da bo otrok priden?

„Če ne boš priden, Božiček ne bo prišel.“ Stavek je tako star, da ga najdemo v pesmih, od „Santa Claus Is Comin’ to Town“ iz leta 1934 do père Fouettarda, ki v francoski Loreni spremlja svetega Nikolaja. Vendar nobena eksperimentalna raziskava ni izmerila, ali ta grožnja otroke res naredi bolj pridne in za koliko časa.

Tudi starši sami tega argumenta ne postavljajo v ospredje. V anketi, ki jo je leta 2025 med 486 ameriškimi starši objavila ekipa Karla Rosengrena, sta bila najpogostejša razloga za spodbujanje verovanja v Božička to, da je „normalen del otroštva“, in to, da je zabavno. „Prosocialno vedenje“ je bilo daleč zadaj, navedlo ga je okoli 12 % vprašanih staršev.

Boyle in McKayeva sta opozorila, da ima agencija na Severnem tečaju, ki otroke razvršča na pridne in poredne, z očmi odraslega nekaj motečega. Ta očitek leti predvsem na uporabo Božička kot nadzornika. Ista razprava spremlja palčka na polici, ki mu posvečamo vodnik za starše.

• Seznam pridnih otrok pustite igri, ne da bi iz njega naredili vsakodnevno decembrsko grožnjo.
• Z otrokom se neposredno pogovorite o tem, kaj pričakujete, brez čarobnega posrednika.
• Naš detektor pridnih otrok uporabite kot trenutek skupnega smeha, ne kot razsodbo.

Kaj pa družine, ki Božička ne praznujejo?

Obstajajo in imajo svoje razloge. V anketi Rosengrenove ekipe iz leta 2025 je 85 % staršev spodbujalo verovanje v Božička. Med tistimi, ki tega niso počeli, so bili najpogostejši razlogi zavračanje laganja, nato vera, nato prepričanje, da ne gre spodbujati stvari, ki niso resnične. Eden od staršev, ki jih je spraševala ista ekipa, je to povedal preprosto: „Nočemo mu lagati.“

Verski razlog ima v Franciji dolgo zgodovino. 23. decembra 1951 so pred katedralo Saint-Bénigne v Dijonu, pred otroki, zažgali Božičkov lik: del duhovščine mu je očital, da božič „pogansko izkrivlja“. Prav ta dogodek je naslednje leto analiziral Lévi-Strauss.

Nič v raziskavah ne omogoča trditve, da bo otrok, vzgojen brez Božička, manj domiseln. Pregled Lillardove opozarja, da je igra pretvarjanja le ena od več poti, te družine pa imajo druge: pravljice, preoblačenje, Miklavža 6. decembra, jaslice in figurice. Občutljiva točka je drugje, v šoli.

Kako Božička ohranjati na zdrav način?

Če raziskave ne odločijo o tem, „ali naj“, pa veliko povedo o tem, „kako“. Raziskava Millsove in Goldsteinove je ugotovila, da je zelo poudarjeno spodbujanje mita s strani staršev povezano z več negativnimi čustvi ob odkritju. Verovanje se bolje doživlja, ko otrok ohrani nadzor nad lastnim razmišljanjem.

• Pustite vprašanja odprta: „Kaj pa ti misliš?“ spoštuje prebujajočega se preiskovalca, kot kažejo raziskave Woolleyjeve.
• Izogibajte se kopičenju lažnih dokazov: sledi škornjev v saj, lažni klici, vse bolj dodelane uprizoritve, ko otrok dvomi.
• Stavite na to, kar ostane resnično tudi po odkritju: napisati pismo Božičku, slediti njegovi poti z našim sledenjem Božičku, vsako jutro odpreti adventni koledar.
• Božička ohranite na strani radodarnosti, ne nadzora.
• Pripravite se na nadaljevanje: naš vodnik kako povedati resnico o Božičku ponuja stavke glede na starost.

Ko vprašanje končno pride, je delo že opravljeno. Otrok, ki so ga vabili k razmišljanju, ne k ubogljivosti, odkrije resnico kot rešeno uganko. Od 87 % do 95 % odraslih, ki sta jih spraševali Millsova in Goldsteinova, je želelo navado prenesti na svoje otroke: večini je ostal lep spomin.